Brez Hvastija ne bi šlo ...

Začel sem s pripravami za svetovno novinarsko prvenstvo, ki bo septembra v Kranju.

Več kot mesec prej sem se odločil, da ničesar ne prepustim naključju. Moja forma mora biti optimalna. Za dosego le-te sem začel živeti športno, kar pomeni popolnoma drugače, kot sem vajen. Ne jem nič mastnega in nič sladkega in ne pijem alkohola ter gaziranih pijač. Izogibam se ponujenih cigaret in zakajenih prostorov, pravzaprav se izogibam gostilnam in kafičem, da bi ne prišlo do skušnjave. Da, seksam pa še zmeraj, hvala za vprašanje, ker s polnimi rezervoarčki se ne da sedeti na kolesu več ur na teden, pardon na dan, ker sem urnik treninga popisal dnevno.

Lastnim, dolgoletnim izkušnjami navkljub sem si moral priznati, da bi za kvaliteten trening rabil pomoč. Ni mi bilo treba predolgo premišljevati, ko sem se spomnil, da imamo v organizacijskem odboru svetovnega novinarskega prvenstva človeka, ki o kolesarstvu in kolesarjenju praktično in teoretično ve prav vse: Franc Hvasti.

Človek, ki ga ni treba posebno predstavljati, je pravi naslov, na katerega lahko pošlješ milijon vprašanj in boš dobil še več odgovorov nazaj. O njegovi preteklosti vem že vse, a kot je sam večkrat poudaril, se po njej ne ozira, ker je še vedno zazrt le v prihodnost. Človek, ki mu energije ne zmanjkuje, ampak je opaziti, da je ima vsako leto več. Trenutno nam pomaga organizirati prihajajoče prvenstvo, zato nas o uspešnosti po tehnični plati ne skrbi pretirano, ker človek z njegovim znanjem in izkušnjami vsako stvar, ki se je loti, izpelje odlično. Ponosen, da bo svetovna krovna kolesarska organizacija UCI v Kranju podeljevala mavričaste majice za najboljše novinarje kolesarje na svetu, se nam je pridružil z željo, da bo ta prireditev ostala v trajnem spominu slovenske kolesarske zgodovine ter kot dogodek, ki bo našo državo s Kranjem na čelu postavil v članke skoraj vseh vodilnih evropskih in svetovnih medijih. Franc Hvasti je od leta 1957, ko je kot mladenič začel z resnim kolesarjenjem, neprekinjeno že 52 let tesno povezan s tem športom. Kot tekmovalec je najbolj znan po treh zmagah na naši najstarejši in najprestižnejši dirki Po ulicah Kranja. Bil je jugoslovanski mladinski in članski prvak. Njegovo pravo življenjsko delo je bila trenerska kariera. Kot selektor in trener je nastopil kar na štirih olimpijadah in sedemnajstih svetovnih prvenstvih. Na začetku osemdesetih let je iz pepela dvignil celotno jugoslovansko kolesarstvo in potem ob koncu osemdesetih še avstrijsko, kjer je bil skoraj štiri leta prav tako zvezni selektor reprezentance. Zdaj je direktor kolesarskega kluba Sava Kranj in »kolesarski« manager. Je član predsedstva kolesarske zveze Slovenije in seveda nepogrešljiv pri vsem, kar je povezano s kolesi in kolesarji v Kranju. Med poznavalci in strokovnjaki velja za alfo in omego slovenskega kolesarstva že več ko trideset let. Na zanimivem srečanju kolesarskih generacij, ki se je pred kratkim zbrala v Kranju in na katerega so prišli skoraj vsi bivši tekmovalci iz vse bivše Jugoslavije, ki jim je ta šport še vedno pri srcu, je bilo zanimivo gledati, kako se obnašajo v njegovi prisotnosti. Ko je govoril on, so bili vsi tiho ter z odprtimi usti in našpičenimi ušesi poslušali. Če ni govoril, so mu stalno zastavljali vprašanja. Zato sem se ga lotil tudi sam. Ne smem razkriti skrivnosti mojega treninga, ker sem slišal, da je s strani konkurence Gorenjski glas postal neverjetno bran časopis. Lahko napišem edino to, da ne vem, ali bom zdržal vse te treninge in tale športni način življenja. Doma me že malce postrani opazujejo, vsak dan sem bolj suh in kitast, iz normalnega desca se levim v tekmovalni stroj, ki je programiran le za boj do bele ciljne črte.

To ni hec, kar pišem. Predstavljajte si, da moram danes dvajsetkrat prešprintati klanec čez Senično? Groza … in potem ne bom smel spiti piva ali dveh. Ne smem, tako piše v planu treninga. Samo izotonični napitki pridejo v poštev. Zdaj bi moral globoko zavzdihniti in s kazalcem vrtati po lobanjski senci. Pa ne bom. Saj po trinajstem septembru bom spet stari jaz.

S Hvastijem ob boku nekako lažje prenašam bolečine treninga. Njegova zanimiva preteklost in načrti za prihodnost človeku tankajo energijo in če po pravici napišem, sem se zapletel v vse to najbolj zaradi tega, da bi se približal takemu kolesarskemu velikanu, kot je Franc Hvasti. Ob njem je vse nekako lažje in odločitev, da nam pomaga pri organizaciji svetovnega prvenstva, je bila res zadetek v polno.