Kolesarili do Pariza

Štirje člani Kolesarskega kluba Bexel Komenda so se 17. junija s kolesom podali na 1380 kilometrov dolgo pot proti francoski prestolnici.

Komenda – »Naš cilj ni samo priti do nekega kraja, ampak da vidimo, kako živijo ljudje, kakšna so mesta in pokrajina,« je dejal predsednik kolesarskega kluba Jurij Kern s Klanca. Pot do Pariza s kolesom pa ni prvi tovrsten podvig v organizaciji komendskega kluba, saj so v prejšnjih letih že prikolesarili do Dubrovnika, Budimpešte in Rima.

Pobudnik daljših kolesarskih odprav je Marko Grilc iz Most, za organizacijo poti pa je poskrbel predsednik kluba, ki je napovedal, da bodo naslednje destinacije krajše: »V planu so šest- ali sedemdnevne poti. Predvsem zaradi časa, pa tudi zato, ker tako dolga tura zahteva ogromno logistike. Pot je stroškovno tudi zelo visoka, ker je treba iskati prenočišča za eno noč. Ker na dan prekolesarimo veliko kilometrov, si je težko privoščiti neko šotorišče.«

Popotovanja v Pariz sta se poleg že omenjenih udeležila tudi Jože Martinjak iz Komende in Peter Sodnik iz Zaloga pri Cerkljah, ki je bil z 62 leti najstarejši član odprave. Tokratno pot je Kern označil za najbolj zahtevno: »Teren se je stalno spreminjal. Na prelazu Katschberg v Avstriji se cesta v treh kilometrih dvigne za sedemsto metrov. To je zelo strmo, če imaš zraven prtljago in za sabo 170 kilometrov, pa je to še bolj strmo.«

V klubu so se na francoski podvig kondicijsko pripravljali tri mesece po trikrat na teden. Predvsem moraš pred odhodom imeti počiščeno v glavi, je prepričan Kern. Ker niso imeli spremljevalnega vozila, so s seboj vzeli le najnujnejše stvari, kot so kolesarska oprema, dodatna oprema za kolo, kozmetika in nekaj oblačil, kar je na koncu naneslo dodatnih trinajst kilogramov. V povprečju so prevozili 155 kilometrov dnevno. »Kolesariti smo običajno začeli ob osmih, počakali pa smo tam, kjer je bila možnost. Odvisno od vremena, ogledov in našega cilja. Prvi dan je običajno najdaljša tura, da imaš občutek, da si nekam prišel. Naprej gre potem lažje. Po drugi strani pa moraš imeti ogromno psiho, da veš, ko si se prvi dan izmučil, da te do Pariza čaka še najmanj osem dni,« pojasnjuje Kern. En dan so se vozili v dežju, sicer pa je bilo spremenljivo s plohami. Tokrat so imeli tudi nekaj dela s kolesi, saj jih je doletelo šest defektov.

Pot so natančno preučili že pred odhodom. Navigacijska naprava jim je služila predvsem za preboj skozi večja mesta, prav pa so jim prišli tudi zemljevidi: »Nemčija ima zelo slabo označene lokalne ceste. Smo imeli kar nekaj problemov, ko smo prišli do križišča, kjer so bile štiri ceste, pa nobena ni imela oznake, kam pelje,« je povedal predsednik kluba. Domačini so slovenske kolesarje sprejemali zelo pozitivno, vsi pa so se čudili, kam gredo. Do cilja so po devetih dneh prispeli brez poškodb. Glavne pariške znamenitosti so si ogledovali tri dni in se nato proti domu odpravili z letalom, kolesa pa so prepeljali s pomočjo zbirnikov.

O vseh dosedanjih daljših poteh, ki so jih prevozili s kolesom, so v klubu pripravili enourni film s posnetki in fotografijami s potovanja. Tako bo tudi tokrat, ko bodo film ponovno skušali objaviti na eni izmed lokalnih televizij.

Člani kluba se do zdaj okrog Slovenije s kolesi načrtno še niso odpravili, se pa udeležujejo različnih tekmovalnih in rekreativnih prireditev, kjer spoznavajo slovenske ceste. V sodelovanju s Kolesarskim društvom Radenska Rog so letos organizirali že tretjo Veliko nagrado Občine Komenda, namenjeno dečkom in mlajšim mladincem. Prireditev je vsakič bolj obiskana in dobiva sloves tudi v kolesarskem svetu.