Udovičev sistem

Med kolesarjenjem in pogledovanjem na merilec srčnega utripa, ki ga imam na krmilu, sem premišljeval, kako uspešen mora biti športnik, da se uvrsti v državno reprezentanco, ki potuje na olimpijske igre. Odgovora si nisem znal podati, imel pa sem srečo, da me je na poti dohitel gospod Bojan Udovič, osebno.

Razveselil sem se ga kot polnega bidona hladne vode sredi julijske pripeke, saj ga nisem videl že juhuhu let. Najprej sem skušal prikriti svoj pulsmeter, potem pa sem opazil, da je njegovo krmilo pusto, brez vseh digitalnih pripomočkov, ki so tako priljubljeni med nami rekreativci. Med lahkotnejšim vrtenjem pedal mi je sporočal, da so hitrost, povprečna hitrost, maksimalna hitrost, prevoženi kilometri, porabljene kalorije oz. vsa kolesarska statistika že zdavnaj zunaj njegovega zanimanja. Nad mojo čelado se je prižgal velik vprašaj, ki ga je Bojan hitro zaznal. Od kolesarjenja me že nekaj časa zanima samo užitek ob kolesarjenju in nič drugega. Pod užitek spada: lepe, slikovite trase, dobra družba, včasih samota in lepo, tehnično brezhibno kolo. Kaj drugega ne rabim, da bi bil srečen na kolesu. Odkrivanje novih poti z gorskim kolesom ali lep dolg izlet s specialko z obveznimi postanki na najlepših točkah poti je moj hobi, ki ga gojim že nekaj let, in upam, da bo tako še naprej. Kje je tista eksplozivnost, ki mu je pripomogla, da je za več kot minuto prehitel Bojana Ropreta in zmagal na dirki Po ulicah Kranja leta 1979? In kje je ostala vsa bojevitost, napadalnost, hitrost kolesarja, s katero je prepričal takratnega zveznega selektorja Franca Hvastija, da ga je uvrstil med pet najboljših kolesarjev Jugoslavije, ki so tekmovali na olimpijskih igrah leta 1980 v Moskvi? Kje je tista vnema in potreba po hitrosti, ki je bila njegov zaščitni znak, ko je leta 1983 postal državni prvak SFRJ? Bojan se mi je samo nasmehnil in še enkrat ponovil, kaj mu je trenutno najpomembnejše pri kolesarjenju. V »dirkalnih« letih je užival, tako kot je užival, ko je po končani karieri postal trener mladincev v kolesarskem klubu Sava Kranj. Vzgojil je nekaj zelo kakovostnih generacij, ki so dosegli odlične rezultate tudi v članski kategoriji. Po odhodu Franca Hvastija je postal trener članske ekipe. Tudi v tej kategoriji je požel same odmevne uspehe. Njegov način dela je bil med tekmovalci znan kot »Udovičev sistem«. Bil je pristaš in zagovornik najnapornejših treningov in trdega dela. Kdor je zdržal njegove treninge, je zagotovo uspel tudi na tekmovanjih. Malo je manjkalo, da se ga ni prijelo ime Bojan Grozni. In vendar je ustvaril ekipo, ki je bila pojem močne in zmagovalne ekipe v vsej Jugoslaviji.

Po končani trenerski karieri je postal podjetnik. Ne vedoč, da tekmovalci za njegovim hrbtom njegov način treniranja imenujejo Udovičev sistem, je nadel podjetju, ki ga je ustvaril, ime U Sistem. Kolesarjem, ki so šli čez njegov nabor, to ni bilo niti malo čudno, a vendar ime podjetju, čigar direktor je, ni dal zaradi tega. Njegovo podjetje se ukvarja s sestavljanjem in prodajo koles ter vse druge kolesarske opreme. Kolesa U Sistem so narejena po meri, kar pomeni, da vam podjetje sestavi kolo, ki se najboljše prilagaja vašim željam in telesnimi dimenzijami. Seveda ponujajo tudi tovarniško izdelana kolesa kot tudi vso ostalo opremo, ki jo potrebuje kolesar.

Prodajalna in servis se nahajata v Prebačevem. Kadarkoli se boste ustavili zaradi radovednosti ali nakupa, boste zagotovo srečali Bojana ali oba njegova sinova, ki mu pridno pomagata v podjetju. Če ga ne boste srečali v podjetju, ga boste zagotovo na kaki lepi kolesarski turi. Bojan Udovič je še danes predan kolesom, kolesarstvu in kolesarjenju in kot sam pravi, kolo je tisto, ki mu kaže pot. Tej poti bo sledil, vse dokler bo to njegov užitek.