O govorniških veščinah politikov

Tokrat se bom dotaknil govorniških slabosti politikov, tako na državni kot občinskih ravneh. Ne mislim, da sem sam kak mojster govorništva, imam pa vsaj to dobro lastnost, da če imam kaj povedati, najprej premislim, potem pa to povem čim krajše, razumljivo in jedrnato. Če pa nimam kaj povedati oziroma kaj bistvenega dodati k razpravi, ki je že v teku, pa molčim.

Stari Grki in tudi številni kasnejši narodi so govorništvo visoko cenili, danes pa je to v glavnem prava revščina, pa ne samo pri nas, pač pa v politiki na splošno. Celo sofisti, ki so bili v stari Grčiji na precej slabem glasu, saj so govorili za plačilo in še to, kakor je pač kazala situacija, so bili v retoriki v glavnem mojstri. Znan je primer nekega rimskega govornika, ki je en večer pred izbranim občinstvom več ur neko trditev zagovarjal in dokazoval, da je dobra in vse prisotne prepričal, naslednji večer pa je za isto trditev več ur dokazoval, da je slaba in jih prav tako prepričal.

 

Pravzaprav je politična veščina ljudstvo prepričati o določenem prav in jim dokazati, da dela zgolj v njihovo dobro in za narodovo korist, če ne bi bilo tako, naj bi politiko seveda že zapustil. Recimo, da je resnica nekje vmes. Nekateri si res prizadevajo za splošno korist in dobrobit, mnogim pa je to zgolj pretveza za osebni prestiž in debelejši mošnjiček.

 

In ta revščina in frazersko govorjenje mene pri politikih precej moti, tako da raje izklopim televizor, če pa moram to poslušati v živo, bi pa najraje kar šel, če je le mogoče in si zavrtel kakšno pesem v stilu »trla baba lan, da joj prodže dan …«.

 

Dotaknil se bom le dveh ali treh neizogibnih besed, ki so železni repertoar zanič politikov. Številni politiki in narodovi dobrotniki na Slovenskem radi govorijo, ker se sami sebi zdijo imenitni in pa ker se to snema ali zapisuje in se tako javnosti kažejo kot zelo aktivne. Te besede so »dejstvo je«, »rekel bom« in mašilo »pač«. Da gre za dolgovezenje ali še enkrat povedati v malo spremenjenem vrstnem redu že povedano, je itak samoumevno.

 

Če nekoliko šaljivo parafraziram tak umotvor, bi se slišal približno takole. Dejstvo je, da gospodje »ti in ti« ne razumejo nastalega …, rekel bom, da o njem sploh nič ne vedo, rekel bom pa tudi, da mogoče sploh nimajo pravih podatkov bi reku, pač pa želijo le zavajat. Reku bom tud to, da sem to že večkrat …, pa se kljub temu, da je to dejstvo nič ne spremeni … pač pa … Pa še to bom reku, jest sem na to že večkrat opozarjal pa me niste poslušal, pač pa raje poslušate take ki samo … no tkole bom reku … al pa bom raj tkole reku …

 

Pa ker sem že pri besedi bom reku tud to da … pač pa … pa še bom reku … in kljub dejstvom bom reku … da … pač raje … in reku bom da je moje mnenje … bi reku … tako … pač tko jest mislim … no prosim ali lahko še to rečem … za konc bom pa reku samo še … nekateri hočejo bom reku … dejstvo pa je bom reku, da … no tkole bom reku za konc … aja, pa še na to sem pozabil … rekel bom da … pač … so dejstva … pa sam še … reku bom … da je … no tko … hvala.

 

Govorništva se seveda da naučiti, z malo samokontrole pa vsaj izboljšati dolgovezna modrovanja, ki to pogosto niso.

 

Marjan Čufer