Najcenejša rekreacija je nordijska hoja

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Naslov bi moral biti mikaven za Gorenjce.

Nočem napisati nobenega novega vica na račun naše varčnosti, ampak predstaviti rekreiranje, za katero me skuša navdušiti prijatelj, ki je znan po blindirani denarnici. Podučil me je, da imam verjetno vsaj en par tekaških copat na zalogi. Lahko so tudi starejši letnik, le da so celi. Opazil je tudi, da imam kratke hlače in majico, torej mi manjkajo samo še – palice. Potem sem ga skušal podučiti, da je plavanje verjetno še cenejša oblika rekreacije pa mi je odgovoril, da še vedno velik odstotek ljudi ne zna plavati. Hoditi pa zna vsakdo, ki lahko.

Palice, namenjene za nordijsko hojo stanejo približno dvajset evrov in so uporabne, dokler jih ne zlomite. Nordijska hoja? Če bi bili bolj ažurni, bi ji lahko rekli tudi gorenjska hoja. Nordijsko hojo so si izmislili že v tridesetih letih prejšnjega stoletja v obliki nadomestne vadbe smučarskih tekačev. Iznajdljivi Finci so sredi devetdesetih let to obliko rekreacije razširili med množice navdušenih pohodnikov in sprehajalcev z enostavnim namenom; izboljšati zdravje državljanov. Nordijska hoja ima danes svojo krovno organizacijo INWA in po zadnjih podatkih se že šest milijonov ljudi po svetu ukvarja s to obliko rekreacije.

V Sloveniji je nordijska hoja doživela svoj razmah na področju zdravstva v obliki delavnic za izboljšanje in ohranjanje zdravja ljudi, največkrat kot dodatna ponudba v zdraviliščih in seveda v športnih društvih. Danes je nordijska hoja že izbirni predmet na Fakulteti za šport in je zelo priljubljena med številnimi rekreativci.

Osebno sem bil vedno mnenja, da je hoja dolgočasna za tipa, ki potrebuje precejšnjo dozo adrenalina, če hoče določeno početje označiti za vznemirljivo. Pri navadni hoji ne čutim pretoka glikogena v glukozo, zato sem bil vedno skeptičen, ali je to dobro zame. S palicami je vse skupaj malce drugače. Hočeš ali nočeš moraš tudi malce razmišljati, zato postane vse skupaj zanimivo in zabavno.

Palice sem si kupil pri znanem trgovcu s Črnivca pri Brezjah, ki mi je lani prodal že kompletno smučarsko tekaško opremo, in sem si ga zapomnil predvsem zaradi njegovega svežega pogleda na miganje teles in glav za naše dobro. No, pri njem sem opazil, da znajo biti take palice tudi presneto drage. Nisem se pustil zmesti, zato sem si nabavil tiste začetniške, ki naj bi bile zame dovolj dobre, preden popolnoma ne »padem not«. Bolj kot cena je pomembna višina palic, ki jo boste najlažje ugotovili, če boste svojo telesno višino pomnožili z 0,68. Torej, če sem visok 188 centimetrov, pride višina palic 127,84 cm; kupil sem si teleskopske, kar pomeni, da jih lahko raztegneš od 63 do 135 centimetrov. Zanje sem odštel celih petintrideset evrov, lahko bi pa tudi devetnajst, vendar mi barva ni bila všečna. V prospektu piše, da so narejene iz aluminija 7075 F56, so dvodelne teleskopske, premer 16/14mm, raztegljive od 65 do 135 cm, eloksirane, blokzapore, ročaj Dual density, nordijska leva in desna zanka, nordijska krpljica s karbidno konico in gumijasto kapico. Vidite, tudi »navadne« pohodne palice so tehnološki dosežek, zato je dobro, da se pred nakupom posvetujete s strokovnjakom, da ne boste potem bentili, da ste kupili prekratke, pretežke, pretanke s slabim ročajem, slabo konico ... Pretiravati vam ni treba in za začetek so tudi te za dvajset evrov več kot samo dobre. Torej, palice sem imel doma, zdaj sem se moral spraviti ven in jih uporabljati.