Kačja otrplost

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Skratka. Rak je tu. Nepričakovano. Nenapovedano. Nezaželeno in nenačrtovano, pa čeprav smo ga pred tem morda leta dolgo izzivali in nehote vabili: s predajanjem stresu, z nezdravo prehrano in z nezdravim načinom življenja nasploh, z oholostjo in kdo ve s čim vse še.

Kaj zdaj? Nekaj drži kot pribito: javkanje, stokanje, jokanje, zapiranje vase, brezsmiselno spraševanje, zakaj prav jaz, jeza, ne pomagajo. Nič od tega ne pomaga. Nasprotno. V novih okoliščinah sta strah in jeza največja sovražnika življenja. Celo večja od raka samega.

Zanimivo. Smrt in bolečina prežita na nas tako rekoč za vsakim vogalom, a vendar ne otrpnemo, ko se, denimo, vsako jutro usedemo v avto in se odpeljemo na drugi konec mesta v službo ali zlezemo v traktor in se odpeljemo na njivo ali si celo vbrizgamo prvo dnevno dozo heroina ali – pravzaprav je nemogoče našteti vse nevarnosti, katerim se vsak dan vede in nevede izpostavljamo. V trenutku, ko zdravnik izreče besedo rak, pa nam zaledeni kri v žilah in otrpnemo kot kača.

V svojem bistvu, v globini svoje duše smo ljudje, očitno, skrajno nerazumna, da ne rečem nerazložljiva bitja. Srečni tisti, ki se v trenutku resnice spet zberejo in postavijo nazaj na trdne noge. Nesrečni tisti, ki si ne dajo nič dopovedati in se vsako jutro zbudijo z mislijo na bolezen, da o namišljeni bolečini in smrti niti ne govorim, čeprav jim čisto nič ne manjka. No ja, razen suhoparne diagnoze: rak na … ah, kjer koli že bodi. Ampak, diagnoza sama na sebi ni še nikogar pokopala. Še najmanj hipoma. Kar se, nasprotno, dogodi v neštetih primerih vsakovrstnih nesreč ali so zaradi, denimo, avtomobilske nesreče ljudje do zadnjega dne priklenjeni na posteljo ali voziček in odvisni od dobre volje sorodnikov in prijateljev.

Hočem reči: rak ima na tisoče različnih obrazov in nobenemu, niti enemu na čelu ne piše: takrat in takrat boš zaradi njega umrl. Umrli pa bomo tako ali tako vsi. Moški in ženske. Bogati in revni. Bolni in zdravi. Politiki in zidarji. Skratka, vsi po vrsti. (Kar je edino pravično in dobro, ampak to ne spada v kontekst mojega dnevnika.)

In toliko, kolikor ima rak obrazov, je poti in načinov, kako se z njim soočiti ter spopasti. Bistveno, poudarjam, bistveno je, da vsak najde svojo pot, svoj način preživetja ali, če hočete, življenja z rakom.

Se spominjate moje prijateljice Teje? Srečali sva se na Golniku in spoprijateljili. Podobno kot jaz je imela adenokarcinom desnega pljučnega režnja. Žal, kmalu bo leto, odkar je med angelčki, če se izrazim prizanesljivo. Najmanj kar je, si je moja prijateljica Teja življenje skrajšala sama. Z nezaupanjem vase in z nenehnim nezadovoljstvom. (Se nadaljuje.)