Hiša brez oken in vrat

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. julij 2009 / 06:00

Zgodba iz enostarševske družine (5)

»Do brezplačne pravne pomoči nisem bila upravičena, ker so bili moji mesečni dohodki preveliki. Bila pa sem prisiljena, da začnem razmišljati, čemu se bom morala odpovedati, da bom lahko poplačala ločitev. Kolegice so me še strašile, da najhujše, delitev premoženja, šele pride. Da takrat pa leti denar z lopato skozi okno…«

Danes, ko je bitka za delitev premoženja postala del preteklosti, katere se itak noče spominjati, Urška brez dlake na jeziku trdi, da pravice ni. In je nikoli več ne bo. Na sodišču je vse v rokah odvetnika. Če je ta najboljši, potem dobiš več, če je slabši, dobiš manj ali nič.

»In moj je bil slab odvetnik. Čeprav sem v skupno premoženje vlagala vse, kar sem zaslužila, mu ni uspelo doseči, da bi primerno ocenili tudi moj delež. Na koncu je izpadlo tako, da je bivši mož vzdrževal družino, financiral celotno gradnjo hiše, celo moja oblačila in stroške šolanja otrok. Z eno besedo: želeli so me prepričati, da sem svojo plačo porabila izključno zase … Če bi bilo to res, bi moj bančni račun ne bil prazen … Še dobro, da so mojo stisko razumeli starši, odstopili so mi hišo, sami pa so se preselili v stanovanje, ki so ga podedovali po neki sorodnici. Od skupnega premoženja sem dobila le kapljico, nekaj tisoč evrov, toliko, da ne morem reči, da so me brez vsega postavili pred vrata. Čeprav je sodišče imelo črno na belem zapisano, kakšni so moževi dohodki, pa mu je določilo najmanjši znesek preživnine. Kot da bi bil kakšen revež, ki živi od socialne podpore. Imela sem občutek, kot da so se odvetniki in sodnik že pred tem o vsem dogovorili med seboj in da je bila razprava le še dodatna farsa, s katero so me želeli v dno duše ponižati. Najbolj boleče pa je bilo, ker se bivši mož ni odločil za redno srečevanje z otroki. Izgovarjal se je na pogosto službeno odsotnost, kar je bilo, seveda, upoštevano. Lahko si predstavljate, s kakšnimi občutki sem sedela v prvi vrsti in ga poslušala, ko je svoje lastne otroke omenjal na način, kot da bi bili kos pohištva. To so trenutki, ki se globoko zažrejo v dušo. Pravzaprav o tem, da me je s pomočjo odvetnika opeharil in ponižal, v zadnjih letih nisem razmišljala. Bolj me je bolelo spoznanje, s kakšnim človekom sem bila poročena. Komu sem verjela in ga ljubila. Rodila otroke. Delila z njim dobro in slabo. Denar in premoženje, roko na srce, nimata tolikšnega pomena kot praznina, ki se naseli v dušo …,« je dejala Urška.

Urška ima v sebi to moč, da ne obupa, ko se znajde na kolenih. Prizna sicer, da se je bilo zelo težko znova dvigniti in se vzravnati, zlasti še, ker ni imela le finančnih problemov, temveč tudi zdravstvene. Nenehno je morala paziti na starejšega sina, kajti njegova depresija je bila občasno bolj, drugič spet manj izrazita.

»Na srečo mu je stalo ob strani njegovo dekle. Mogoče bi kdaj zapisali tudi njeno zgodbo. Človeška krutost ne pozna meja in Bog mi je priča, da si včasih zelo iskreno želim, da bi bili tisti, ki so temu dekletu naredili toliko hudega, kaznovani za svoje grehe. Odkar je pri nas, je naravnost vzcvetela. Nima več nočnih mor, včasih se celo na glas smeji. Najbolj pa sem vesela, ko ju vidim, da se usedeta na kolo in se odpravita v naravo. Posedanju pred televizijo ali kar tako nisem preveč naklonjena. Duša se napolni v naravi, tam je naše mesto, če nas življenje pritisne v kot …«

Sem in tja bivšega moža še sreča. Drug do drugega se obnašata kot dva tujca. Pogled nanj še zmeraj zaboli, kajti sprožijo se spomini na skupna doživetja, na rojstva otrok, na nežnosti in drobne pozornosti.

»Ob takih dnevih potem razmišljam o vzrokih za njegov odhod. Tuhtam, kako je mogoče, da se je moški, ki je bil dober oče in mož, lahko čez noč prelevil v popolnega tujca. Ne razumem sovražnosti, ki jo kaže do lastnih otrok. Ne verjamem, da je bilo vse, kar jim je nekoč dajal, le igranje. Nočem valiti krivde na žensko, ki nam ga je speljala, pa vendarle: mar ga ima popolnoma v oblasti? Na srečo ga najmlajši sploh ne pozna več. Ko smo kakšen mesec nazaj v trgovini trčili skupaj, se bivši mož ni niti ozrl nanj. Kaj šele, da bi ga vzel v naročje in bežno pocrkljal. Vidiš, ta hladnost boli, nič drugega. Vsak otrok v določenem obdobju zahrepeni po očetu. Na koga se bodo obrnili najini otroci? Žal mi je tudi tasta in tašče. Izjemna človeka sta, in ko vidim, kakšno gorje preživljata zaradi nerazumnega obnašanja lastnega sina, si ne morem kaj, da se mi ne bi v dno srca smilila. Pogosto ju obiskujemo, in ko se tašča oklene najmlajšega in se ob njem zjoče, se mi zdi, kot bi mi še zmeraj s sulico prebadali srce. Upam, da bo čas prinesel svoje, žal je Slovenija premajhna, da bi se lahko umaknili in se ne bi več srečavali. A jaz bom že preživela, ne vem pa, če bodo ločenost od očeta preživeli otroci …« (Konec)