Dijak mora biti učitelju izziv

"Hodi tako, da vedno, ko se ustaviš, lahko pogledaš nazaj," pravi Marija Simčič, dolgoletna ravnateljica Ekonomske šole in v zadnjih letih do skorajšnje upokojitve direktorica Ekonomsko storitvenega izobraževalnega centra Kranj.

Marija Simčič je po rodu Štajerka, izpod Rogle doma. Osnovno šolo je obiskovala v Vitanju, gimnazijo v Celju, zatem je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dokončala prvo stopnjo študija, v Mariboru ob delu pa kasneje še drugo stopnjo. V rodno okolje na domačijo staršev se iz Kranja, kjer živi zadnja desetletja, rada vrača. Za to bo kmalu še več priložnosti, saj se je odločila, da bo izpregla iz napornega tempa in začela uživati zasluženi pokoj. Takole se spominja svojih prvih dni v Kranju:

»V Kranj sem prišla poučevat matematiko (kasneje tudi politično ekonomijo) leta 1969 na tedanji Ekonomsko administrativni šolski center, za kar so me posebej prosili še pred zaključkom študija, ker ni bilo učiteljev. Moje prvo delovno okolje je bilo na Tomšičevi ulici v starem delu mesta v stavbi, v kateri so bili nekdaj hlevi. Prostori so bili v tako slabem stanju, da smo morali strope podpreti z lesenimi tramovi, da se niso zrušili na nas. V razredih sem imela od 36 do 42 dijakov, takšen naval na šolo je bil. Spominjam se, da nas je zaradi tega televizija označila kot zgled negativne prakse. Pouk smo imeli dopoldne in popoldne in prvi stavek, ki sem ga izrekla, ko sem stopila v razred, je ponavadi bil: »A vsi sedite?« Ko smo se selili na novo lokacijo na Komenskega 4 poleg Prešernovega gaja, smo učitelji in dijaki čez celo mesto prenašali mize. Od tam smo se selili v bivšo Prešernovo šolo, pa v prizidek nekdanje tekstilne šole, od tam v centralno stavbo bivše tekstilne šole in nazadnje pred nekaj leti v novo stavbo na Zlatem polju. Kot ravnateljica in zdaj direktorica imam »nad sabo« dvanajstega ministra, če prištejem zraven še leta učiteljevanja, pa že trinajstega. Ampak - trinajst je srečna številka …« (Smeh)

Več kot četrt stoletja ste vodili to šolsko ustanovo. Vaš pristan pred upokojitvijo je več kot uspešen, če pogledamo samo novo stavbo Ekonomske gimnazije v Kranju. Je to projekt vaše kariere?

»Ne, lahko pa rečem, da je plod prizadevanja celotnega kolektiva te šole. Je pika na i, ki je bila nujno potrebna. Prej smo bili ves čas brezdomci, vedno smo bili v nekih začasnih rešitvah in podnajemniških razmerjih. Z novo stavbo je to poglavje zaključeno, dobili smo moderne in funkcionalne šolske prostore.«

Sedanji Ekonomski storitveni izobraževalni center (ESIC) Kranj združuje Ekonomsko gimnazijo, Ekonomsko trgovsko šolo, Višjo strokovno šolo in Gradbeno storitveno šolo. Je to združevanje trend ali pa je posledica zmanjševanja števila dijakov?

»Že sama zakonodaja predvideva oblikovanje večjih šolskih centrov na določenem območju, kar je bolj racionalno tudi zaradi materialnih pogojev dela. Drugo je seveda trend, ki je posledica zmanjšanega obsega vpisa; generacijski osip se pozna vsem srednjim šolam, računam pa, da se bo situacija umirila v petih do šestih letih. Pri nas imamo manj vpisa v naslednje šolsko leto predvsem na ekonomsko tehničnem področju, ampak to je v tem trenutku tudi posledica zunanjih vplivov, ker je tega kadra zaradi posledic gospodarske krize na trgu dovolj. Dijaki se zato raje vpisujejo v lažje zaposljive programe.«

Kakšna je kakovost srednješolskega izobraževanja danes?

»Velikokrat slišimo, da so bile šole včasih boljše. Menim, da vsak čas prinaša svoj pristop, svoj način dela, nove generacije in gotovo je, da metode in oblike dela, ki so bile prave pred četrt stoletja, danes niti približno več ne vzdržijo. Učitelj mora biti danes dovolj kreativen, da podaja znanje na pravi način v pravem obsegu, predvsem pa se mi zdi, da je treba dijake naučiti, kako naj se učijo. Zavedati se je treba, da nobeno znanje, ki ga danes posredujemo, ni dokončno. Vseživljenjsko učenje bo predvsem mlajše generacije prisililo, da bodo neprestano iskali dodatno znanje, se izpopolnjevali in bodo delovno fleksibilni. Za frizerja ni nujno, da bo vse življenje frizer, ampak se bo čez čas lahko našel na čisto drugem področju.«

Srednje šole se zaradi zmanjšanega vpisa borijo prav za vsakega dijaka. Se zaradi tega znižuje tudi kriterij znanja?

»Pri tem je treba biti previden. V srednješolski sistem v tem trenutku v celoti še ni uvedena t. i. glavarina, kar bi pomenilo, da bi bil sistem financiranja odvisen od samo števila vpisanih dijakov. Menim, da bi bilo zelo nestrokovno in nevarno, predvsem v pedagoškem smislu, da bi začeli spuščati kriterije zaradi eksistence posameznih delovnih mest. V tem hipu se to delno odraža, vendarle na srečo še ne na račun znanja.«

Ravnateljica oziroma zdaj direktorica ste šesti mandat. Ste kdaj v teh letih pogrešali poučevanje?

»Zelo sem zadovoljna, da sem bila štirinajst let v razredu. Dijaki so mi bili vedno izziv. Veliko sem se ukvarjala s tistimi dijaki, ki so bili malo drugačni, včasih bi rekli malce bolj problematični, ker se mi je zdelo, da se je v vsakem splačalo najti tisto, kar je bil on sam, in ne tistega, kar je kazal kot najstnik. Če sem na kaj ponosna, sem na to, da sem bila ena izmed tistih, ki sem pomagala kar vrsti fantov in deklet, da so prebrodili najstniška leta in se danes z nasmeškom spominjajo vseh tistih problemov, ki so bili takrat največji na svetu.

Moj moto je bil ves čas, tudi v letih vodenja te šolske ustanove, da sem izboljševala delovne razmere za dijake, za učitelje, poskušala sem delovati v kontekstu dobrega dela za celoto.«

Orali ste ledino na področju športnih oddelkov. V šolskem letu 2003/04 ste prvič vpisali športni oddelek – skupino, ki jo sestavljajo nordijski smučarji skakalci. Kasneje so se v športne oddelke začeli vpisovati tudi dijaki, ki se ukvarjajo z drugimi športi ...

»Danes se to sliši preprosto, pa to sploh ni bilo. V prvih letih poučevanja sem večkrat doživela, da so imeli dijake športnike za slabše dijake, čeprav se jim je verjetno takrat godila krivica, ker so imeli večinoma zelo malo možnosti usklajevanja šolskega in športnega dela. Ali šport ali šola, so jim rekli. Začutila sem njihove osebne stiske, in ko sem prevzela vodenje zavoda, sem veliko razmišljala o tem, kako bi lahko vzporedno peljali šolanje in šport. Kranj je znan bazen športnikov in teh, ki so se vpisovali v našo šolo, ni bilo malo. Tako smo med prvimi v Sloveniji postavili interna šolska pravila o prilagajanju šolskih obveznosti športnemu življenju, čeprav to ni bilo vedno v skladu s tedanjo zakonodajo. Na tem področju smo res orali ledino, a se je izkazalo, da je to pravi način, in ne gre pozabiti, da dijaka s tem, ko ga spodbudiš za zunajšolsko dejavnost, lahko rešiš ceste oziroma brezdelja.

Na delo z dijaki športniki mora biti pripravljen cel kolektiv učiteljev. Navsezadnje mora dijaka športnika sprejeti tudi okolje, torej drugi dijaki. To usklajevanje - kot naša pedagoška vizija - je bilo kar dolgo. Imeli smo srečo, da smo postali po tem prepoznavni in da smo prvi uspešen primer panožne športne šole. V šolskem letu 2009/10 bomo ena izmed treh srednjih šol, ki bomo vključene v e-projekt izobraževanja na daljavo dijakov športnikov.«

Od kod pri vas ta velika ljubezen do smučarskih skokov? Med drugim ste tudi podpredsednica Smučarskega kluba Triglav Kranj.

»To je bil zame neprepoznaven šport vse dotlej, ko se je moj sin pri svojih petih, šestih letih odločil, da bi rad skakal; njegov idol je bil namreč Bogdan Norčič. Kot mamo te seveda skrbi in greš gledat, kaj otrok počne in v kakšni družbi je, in namesto da bi bila samo pasivna gledalka, sem začela pomagati pri organizacijskih zadevah ... S tem ko se aktivno vključiš v določeno področje delovanja, to postane zanimivo. Imela sem tudi licenco za tehnično delegatko in skozi to sem spoznala velik del Slovenije in krajev Evrope.«

Če se vrneva nazaj na šolo, je vaše dolgoletno vodenje šole zaznamoval še kak opaznejši projekt?

»Ves čas sem si prizadevala, da pri spremembah na šolskem področju nismo bili samo pasivni opazovalci, ampak smo bili v tok dogajanja šola kot celota aktivno vpeti na državni ravni. Smo ena izmed prvih treh šol v Sloveniji, ki smo poskusno uvedle strokovno gimnazijo; leta 1996/97 smo vpisali prvo generacijo. Zraven smo bili, ko so se začeli uvajati programi podjetniškega poslovanja, in čeprav so po desetih letih program žal ukinili, smo prehiteli tisto, kar je danes v zahodnem svetu normalen profil v smislu znanja. Teh projektov je še veliko, posebni šolski razvojni timi se ukvarjajo z njimi. Želim, da bi tudi v prihodnje zavod vodili tako, da se bo vključeval v Evropo v smislu odpiranja in mednarodnih izmenjav. To so zadeve na dolgi rok in zdaj so na vrsti drugi, da te cilje uresničijo.«