Prvinski nagon

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolni eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Življenje z rakom se odvija v nekem drugem, alternativnem okolju, v katerem se vse vrti okrog ene same osi, to je osi zdravja kot edine smiselne vrednote bivanja v obliki, ki jo poznamo. V tem vzporednem svetu ne živijo le oboleli, pač pa vsa njegova družina in prijatelji. In celo širše okolje.

V preteklih dveh letih sem spoznavala in srečevala vedno nove in nove ljudi, ki jih je presenetil rak. Med njimi ni bilo niti enega, ki bi se, danimo, gnal za napredovanjem v službi ali bil v stresu zaradi sosedovega beemveja. Ne poznam niti ene ženske, ki je zbolela za rakom in bi, denimo, razmišljala o tem, da si poveča ustnice ali prsi ali kateri drugi del svojega telesa. Življenje z rakom je prvinsko. Prvinsko na duhovni, to je čustveni, in materialni, to je telesni ravni.

Napovedi WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) so črnoglede. Zastrašujoče. Celo cinične, saj naj bi se v prihodnjem desetletju umrljivost zaradi raka povečala namesto zmanjšala. Pri teh napovedih se je umestno vprašati, kam potemtakem pluje znanost in znotraj nje farmacija?

Je mogoče iz pričakovanj WHO napovedati, da bodo postale vrednote obolelih za rakom prej ali slej splošne družbene vrednote? Hm. Ne bi bilo slabo.

Dejstvo je, da novih, učinkovitih metod zdravljenja raka ni. Zdravniki, ki bi jih poklicna zagnanost (ali celo Hipokratova prisega) zanesla preblizu pogojno rečeno alternativnemu načinu zdravljenja, bi tvegali poklicno kariero. Tako imenovana uradna medicina ne sme preizkušati nič novega, nič, kar ni patentno zavarovano. Nad vsem drži roko farmacija. Kaj, potemtakem, strokovnjakom znotraj uradne medicine preostane? Izjemno draga kemoterapija. Prav tako drago obsevanje. Še zdaleč ne poceni operacijska odstranitev tumorja. Brez podpore »alternativne«, vzporedne medicine so posledice kemoterapije in obsevanja za bolnika zastrašujoče. Operacijska odstranitev prizadetega organa pa ne naredi iz človekovega organizma kot celote nič drugega kot invalida. Pri tem, nikakor niti v sanjah ne namigujem, naj se bolniki z rakom odpovejo izvajanju katere od uradnih metod reševanja težav.

Pa vendar, ni za obupati. Nasprotno. Ljudem, ki jih je presenetil rak (in rak preseneti slehernega, ki ga ta »žival« napade), polagam na srce, da se z boleznijo spopadejo kot z izzivom, kot z rebusom, ki so se ga odločili v miru in z logiko rešiti.

Torej, brez panike. Navsezadnje ni rak noben bav bav. V enem stavku povedano, je rak nenadzorovana rast celic. In v tem kontekstu ni rak nič drugega kot nepravilnost v rasti in delitvi celic. Je pa res, da lahko od tu dalje za zdaj samo ugibamo. (Se nadaljuje.)