Dobrodošle spremembe

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 19. junij

Moja zgodba se počasi izteka. Medijska, ne življenjska, da ne bo pomote. O življenjski ne odločam sama, niti medicina ne, pač pa višja sila.

Ne pretiravam, če rečem, da sem v preteklih dveh letih uživala v vsem, kar se mi je dogajalo in kar sem doživljala ter preživljala. Vedno znova se čudim sama sebi, s kolikšno lahkoto sem se (in se še vedno) pravzaprav soočila s tujkom v svojih pljučih. Nekateri celo menijo, da sem izjemno, da ne rečem nadnaravno pogumna. To je velikanska zmota. Drži. Imam moč in pogum, ampak to ni moja lastna, imanentna moč. Verjamem in čutim, da je prišla ta moč vame od zunaj in postopoma, da ni ta moja moč od nikogar drugega kot od Svetega Duha, pa naj si misli ali reče kdor koli kar koli. To moč sem si pri Vsemogočnem kratko malo izprosila. Z molitvijo in z zaupanjem. In neizmerno srečna sem, da sem to preizkušnjo zmogla. Ne le udejanjiti, osmisliti, ampak tudi priznati. Sama sebi in še zlasti okolici.

Spremembe, ki sem jih bila zaradi raka v preteklih dveh letih deležna, so več kot le dobrodošle. Nič več ne kadim. Svojega telesa nič več ne obremenjujem in ne zastrupljam z nezdravo hrano. Uživam v naravi. Hodim v hribe. Redno in celo večkrat na dan telovadim. Tečem. Plavam več kot sem nekoč. Kupila sem mehanski pripomoček za krepitev pljuč, ki ga tudi redno uporabljam. Vrnila sem se v božje naročje; se pravi, redno molim in se kolikor toliko redno udeležujem svete maše. In še bi lahko naštevala. Predvsem pa se ne obremenjujem z obrobnimi, nepomembnimi, celo smešnimi življenjskimi stanji, ki jim rečemo problemi in ki povzročajo stres. Neverjetno, kaj vse me je v »prejšnjem« življenju spravilo iz ravnotežja. In s čim vse sem sama druge spravljala ob živce. Za vse to mi je zdaj žal. In se opravičujem. In prosim odpuščanja.

Živim za današnji dan. Živim zase in za druge. Želim živeti sebi in drugim v veselje.

Po drugi strani živim tudi za jutri. Načrtujem obisk Kureščka. In Brezij. In Medžugorja. In Lurda. In Rima. In Londona. In Pariza. Oh, kako neopisljivo lepo je življenje na tem svetu.

Sicer pa prav zdaj čakam na 6B cikel kemoterapije. (Zaradi zmanjšanja trombocitov v krvi bom prejela zmanjšanj odmerek.) S tem bo krog sklenjen. Kemoterapija mi je uničila dobršen del zasevkov v pljučih, a ne vseh. Do nadaljnjega bom stanje vzdrževala z biološkimi zdravili. Aleluja za tercevo. In za medicinsko znanost nasploh. In za požrtvovalno ter prijazno medicinsko osebje na oddelku 200 na Golniku. In za dr. Petra Papugo. In za gospoda Dragana Adama, župnika v ljubljanski nunski cerkvi. Za ljubečo in ljubljeno družino in prijatelje. Za Marijo Volčjak, urednico Gorenjskega glasa. In za moje bralce.

Iskrena hvala.