Čar kresne noči

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. junij 2009 / 06:00

Prihodnji teden bo v noči s torka na sredo letošnja kresna noč. Ste pripravljeni na njene čare? Naši davni predniki so verjeli, da je mogoče v tej izjemni noči slišati, kako se pogovarjajo živali, videti čarovnice, priklicati samega vraga, najti zaklad, s čudežno pomočjo kresnih rastlin in vode pogledati v svojo prihodnost, vedeževati … Pa se vprašajmo, kaj od tega bi nam prišlo v danem položaju še posebej prav? Kar se mene tiče, bi pustil čarovnice in zlodeja pri miru, živalsko mnenje o človeških rečeh bi me pa zelo zanimalo. Še najbolj pa bi bil v tem kriznem času, ko je zaslužka vse manj, vesel vsaj skromnega zaklada. Tajkunskih darov nimam, samo z delom pa ne moreš zaslužiti več kot toliko, pa če se pretegneš (kar se sicer tudi ne).

Kako torej iskati in najti zaklad? Pred leti sem v podlistku Iz starih časov že navajal, kar je o teh rečeh v času, ko je bilo staro izročilo še bolj živo, zabeležila pisateljica Manica Koman v knjižici Na Gorenščem je fletno (izšla 1928). Napisala je, denimo, kako se je tega posla lotil stari Markovec iz Crngroba pri Škofji Loki. Imel je čisto svoj recept. »Zaklad leži navadno v bližini drevesa, v katerega je svoj čas udarila strela. Glavni pogoj je pridno kopanje in strogo molčanje. Niti enega glasu ne sme dati kopač od sebe. Markovčevi sosedje pa, ki so tudi blizu toliko stari kot on sam, vedo povedati, da je Markovec pod staro, od strele razcepljeno hruško izvohal zaklad. Že je prikopal do njega in že se je pest rumenih cekinov zakotalila pod motiko, kar se naenkrat srečnemu Markovcu pripeti nekaj človeškega. Glas sicer ni prišel iz ust, ali zadoščal je, da je ves denar naenkrat izginil. Vse kopanje je bilo zaman in Markovec je šel potrt domov.« Markovca iz Crngroba, ki je nedaleč od Svetega Duha, je torej izdal njegov lastni »duh«. Komanova pa omenja še nekaj drugih in preizkušenih gorenjskih »metod« za iskanje zaklada. »Še lažje pa prideš na kresno noč do bogastva, ako moreš dobiti od zelene žabe bedro, tri zrna blagoslovljene soli in dlako devetih mačk. Ko si s temi rečmi opremljen, pojdi na kresno noč na kak hribček in kmalu boš zagledal zeleno lučico. Hiti proti njej, in ko pritečeš do lučice, bo sama od sebe ugasnila. Ti pa takoj začni kopati, kajti pod prostorom, kjer je svetila lučica, se nahaja prav gotovo zaklad.«

Kaj porečete? Iskanja zaklada na način, kakršnega je prakticiral stari Markovec, najbrž tudi v Gorenjski banki ne bi priporočili, saj je izrazito molčeč, oni pa so »banka s posluhom« in ne z vohom. Metodi, pri kateri rabimo za vsak poskus bedro zelene žabe in dlako devetih mačk, pa bi gotovo nasprotovali naravovarstveniki in ljubitelji malih živali, saj bi pri množični uporabi prišlo do žabjega genocida in mučenja mačk. Kaj nam tedaj še ostane? Praprotno seme? »Ako najdeš praprotno seme in ga na kresno noč nosiš pri sebi, razumeš vse, kar govore živali. Toda kdor umeje živalsko govorico, mora še tisto leto umreti. Zato ni dobro preveč stikati za praprotnim semenom.«

Kakorkoli že, zdi se, da čari kresne noči nam, modernim ljudem, niso več dostopni. Ali pa zanje nismo več odprti in dovzetni? Živimo v odčaranem svetu. Ko se je leta 1991 le nekaj dni po kresni noči zgodila osamosvojitev Slovenije, se mi je zdelo to dogajanje tako neverjetno in presegajoče zgolj človeške moči, da sem nenadno uresničenje sna po lastni državi v nekem članku pripisal kresnim silam. Zdaj je tudi politična razsežnost našega življenja že povsem odčarana in nadvse profana. Nam pa ostaja povsem realna možnost, da si v torek zvečer in v noči na sredo sami ali v dobri družbi pričaramo kaj lepega …