Za mejo med občinama ni pristojen nihče

Radovljiški župan Janko Sebastijan Stušek je prepričan, da nastalo situacijo lahko s popravkom zakona reši le državni zbor.

Zakaj je tistih 12,5 kvadratnega kilometra gozda na Jelovici za Radovljico tako zelo pomembnih?

»Gre za tri planine, ki so danes podržavljene, območje pa je zgodovinsko, tradicionalno in celo lastniško vedno pripadalo ljudem iz Lipniške doline in Radovljice. Materialno gledano imamo tu lovski in čebelarski okoliš ter cestno infrastrukturo, ki po kilometrih daje tudi državna sredstva. Gre tudi za velikost občine – sporno območje predstavlja kar desetino njenega ozemlja - ki ni nepomembno pri pridobivanju sredstev, ter za upravljanje s prostorom. Ob vprašanju, kaj ima občina od tega dela ozemlja, se mi takoj rodi sorodno vprašanje: kaj pa Slovenija želi z ureditvijo meje s Hrvaško, za katero se je pripravljena mednarodno prepirati? Seveda z radovljiškega zornega kota to še kako lahko razumem, prav tako kot vprašanje lahko razumem z zornega kota rojenega Bohinjca. Na seji občinskega sveta v Bohinju so mi pred meseci očitali, da jim Radovljičani želimo nekaj odvzeti – nič vam ne bom vzel, sem jim rekel, saj planine, o katerih govorimo, vsaj kar se jaz spomnim, nikoli niso bile bohinjske.«

Rešitve problema trenutno ni videti …

»Ne, in na to je vezano tudi najpomembnejše dejstvo pri vprašanju o razlogih za tako resen zaplet: gre namreč za skupen teritorij naše države, ki pa ima takšno zakonodajo, da ni sposobna reševati konfliktov med dvema subjektoma znotraj svojega prostora. Na mednarodnem nivoju kot arbiter vedno obstaja nekdo tretji, znotraj države pa ni sodišča oziroma inštitucije, ki bi lahko rešila problem z občinsko mejo. Gre za pravno luknjo, ki je nihče noče priznati. Sporazumeti se ne moremo, ker ena stran trdi, da problema ni. Mar to pomeni, da bi morali sprožiti mednarodni spor? Teoretično imamo sicer na voljo referendum, a kdo se bo odločal na območju, kjer ni stalnih prebivalcev? Odgovore o tem, kako bi se, če bi jih vprašali o stališču, opredelili vsi prebivalci Radovljice in Bohinja, pa vam lahko povem že danes.«

Kako vprašanje meje vpliva na odnose med sosednjima občinama?

»Nerešeno vprašanje zamegljuje medsebojne odnose, ki bi bili sicer lahko dobri. Ne nazadnje so bili prav iz tega razloga tudi nekateri radovljiški svetniki proti ustanovitvi skupne inšpekcijske službe, kar je prav gotovo škoda. Od Občine Bohinj smo pričakovali, da bo njen občinski svet sprejel vsaj sklep, da so s 1. januarjem 1995 od države pridobili dodaten del ozemlja in da naj zaplet razreši tisti, ki se je o tem odločil, oziroma sodišče. Sprejeli pa so sklep, da sporno ozemlje pripada njim, ker je del naselja Nemški Rovt - čeprav je ta več kot 17 kilometrov oddaljen od Martinčka. S tem so za vsako nadaljnje reševanje postavili kriterij, da gre za bohinjsko ozemlje. Mene pa na sporno mejo opozarjajo krajani, svetniki in seveda krajevna skupnost Lancovo, ki je leta 1995 izgubila teritorij.«

Kako torej naprej?

»Pričakujemo resnejši odgovor parlamenta, ki je tisti organ, ki določa meje občinam. Obstaja možnost, da pridobimo poslanca ali skupino poslancev, ki bi sprožili spremembo zakona v smislu priprave zakonodaje, ki bi vendarle omogočala razrešitev problema. Morda bi bila mogoča tudi kompromisna rešitev, po kateri bi Martinček ostal v Bohinju, ostalo pa ne … Situacijo bomo pač morali rešiti tako, da jo nekako zaključimo. Vsekakor pa bi bilo najbolj pravično in dostojno, da zaplet razreši državni zbor, ki je tudi razdelil nekdanjo veliko Občino Radovljica. Ta se – naj ob tem spomnim – glede na rezultate referenduma sploh ni želela razdeliti, in je zato moralni krivec za nastalo situacijo.«