Krvava pot skozi Karavanke

Na prostoru nekdanjega koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem so proslavili 64-letnico osvoboditve. V govoru je Majda Širca spomnila na tragedije vojne.

Podljubelj – Edino nacistično koncentracijsko taborišče na slovenskih tleh je bilo od junija 1943 do maja 1945 pod Ljubeljem, v podružnici Mauthausna. Tam je trpelo več kot 1300 internirancev iz trinajstih držav, večina iz Francije. Umrlo jih je blizu štirideset, 32 pa so jih sežgali v krematoriju. Taboriščniki iz slovenske in avstrijske podružnice so trpeli ob gradnji cestnega predora na Ljubelju.

Spomin na tragedije med drugo svetovno vojno so obudili na slovesnosti ob 64-letnici osvoboditve nacističnih koncentracijskih taborišč. V soboto se je pod Ljubeljem zbrala množica ljudi, v kateri so bili predstavniki veleposlaništev tujih držav, koroških partizanov in izseljencev iz Avstrije ter organizacij taboriščnikov iz Francije in Italije. Med slednjimi sta bila tudi Ljubomir Sušič in Rihard Gorup iz Trsta, ki sta vsako leto med praporščaki na ljubeljski proslavi. Slovensko borčevsko organizacijo sta zastopala predsednik Janez Stanovnik in predsednik odbora žrtev vojnega nasilja Dušan Stefančič. V prvi vrsti je sedel tudi edini živeči taboriščnik izmed 144 Jugoslovanov v obeh taboriščih pod Ljubeljem, 82-letni Franc Vidmar iz Ribnice. Še vedno je žalosten, da je bil številka 77117, ne pa človek.

»Si lahko današnji mladostnik predstavlja, da je na tem prostoru pred slabimi sedemdesetimi leti človek poniževal človeka? Kaj poniževal! Uničeval, ubijal, sežigal, izrabljal, zatiral,« je opozorila ministrica za kulturo Majda Širca in dodala: »Ne, ne more si predstavljati, če mu kdo tega resnično ne pove.« Govorila je o pripovedih tistih, ki so to poniževanje doživeli. Spomnila je, da je o predoru skozi Karavanke sanjal že Valvasor, najkrajšo, krvavo pot do neosvojenega ozemlja pa je dal narediti Hitler. »Ta zgodovinski prostor bi moral spominjati, da je edini zakon našega preživetja strpnost do drugega in ne pogrom,« je dejala govornica. Kot je zagotovil tržiški župan Borut Sajovic, ga ne bosta prerasla ne trava ne grmovje pozabe. Občina Tržič sodeluje z državo pri postopkih, ki bodo zagotovili urejenost prvorazrednega spomenika.