Drugi del sezone

Za rekreativne kolesarje se prvi del sezone konča z maratonom Franja. Sledi premor, po katerem je čas, da se začnemo pripravljati za Juriš na Vršič. Tako nekako je pri tistih rekreativnih kolesarjih, ki jim ni vseeno, kako hitro in koliko kilometrov prekolesarijo na sezono.

Iz Glasove kolesarske druščine se je maratona Franja udeležilo sedemnajst kolesarjev, kar je trikrat več kot lani, ko smo se ga prvič. Če sem prav obveščen, je samo en član preizkušal trdoto asfalta tam nekje v okolici Škofje Loke, vsi drugi pa smo srečno prekolesarili v cilj.

Tisti bolje pripravljeni so se udeležili klasične 156 km dolge Franje, nekaj pa nas je šlo tudi na krajšo 97-kilometrsko malo Franjo. Zase lahko napišem, no, tudi drugi Glasovci so bili podobnega mnenja, da je bilo letos najpomembneje priti varno v cilj. Po številu udeležencev je bila letošnja Franja rekordna. Nekaj tehničnih sprememb je bilo zopet storjenih in oboje skupaj je malce zmedlo organizatorje in tudi nastopajoče. Kolesarji so padali kot domine. Nekateri zaradi nespretnosti, nekateri zaradi izčrpanosti. Povprečna hitrost je bila rekordna. Sonce je prižgalo pečico čez trideset stopinj Celzija in kako bi človek ne bil vesel, da pride brez padca v cilj. In vendar smo prišli v enem kosu, in to z nasmeškom na obrazih. Adrenalin, ki ti preplavi telo, ko zapelješ čez ciljno črto, vedno izda čustva, ki se začnejo prepletati z vsemi, ki jih poznaš in se znajdejo v bližini.

Prijateljica, ki se je letos prvič udeležila Franje, ima na števcu dobrih petsto letošnjih kilometrov. Priznala je, da je brala vse nasvete, ki sem jih pisal v tej kolumni, a me je vseeno prosila, da ji osvežim spomin. Vedno sem in vedno bom na tako množičnih maratonih varnost postavil pred užitek. Tudi prijateljici sem skušal opisati osnove varne vožnje, ko je pred in za tabo ter ob tebi na tisoče kolesarjev. Uspelo mi je. Prijateljica je prišla živa in zdrava v cilj ter seveda široko nasmejana, da ji je uspelo že v prvem poskusu. Priznala mi je celo, da je imela moje nasvete v ušesih celo pot in da delujejo. Ob obveznem osvežilnem pivu v cilju, ko izmenjava občutkov vrši med kolesarji, je k meni pristopil možakar, ki ga nisem poznal, je pa naš zvesti bralec. Pojasnil mi je, da je pred Franjo še enkrat bral mojo kolumno, v kateri opisujem varno vožnjo v veliki skupini. Dvignil mi je palec in dejal, da črke na papirju delujejo tudi v praksi. Zdaj ko je Franja za mano in za vami, sem vesel, da sem dobil vsaj dve pohvali, da tole moje pisanje včasih pride še kako prav.

Čas po Franji je predvsem čas za analizo prvega dela sezone. Spet ponavljam, da to velja za tiste, ki ne spadajo le med panoramske kolesarje, ampak spremljajo svoj napredek v pripravljenosti in se radi udeležujejo tudi tekmovanj oz. maratonov, na katerih je čas kar pomemben podatek. Vsakdo, ki je letos popravil svoj najboljši rezultat, bo seveda zadovoljen s svojo pripravljenostjo. Tisti, ki ste ostali za svojim najboljšim rezultatom, raziščite in najdite vzrok. Vem, da ga boste našli, in potem najdite tudi izgovor, ki vas bo zadovoljil. Ne obupujte, sezona je še dolga in čez štirinajst dni se lahko udeležite maratona Scott, ki je po težavnosti neprimerno težji od Franje in je krasen dogodek, po katerem boste še lažje ugotovili kakovost svoje pripravljenosti.