"Prodajem bombe, minomete, lansere in Gavrilovič paštetu ..."

Medtem ko se Ljubice in ostali kompetentni v Slovenski vojski ukvarjajo s tem, "kam so šle vse rožice", no, kam so izginili armbrusti, bombe in še kaj, v nekaterih predelih bivše Jugoslavije taisto orožje prodajajo na tradicionalnih obcestnih tržnicah.

»Dobar dan, ovaj, vi prodajete oružje?« vprašam prodajalca ob rdeči Zastavi 101, ki se ni želel slikati zraven avtomobila. V upanju, da me bo opazil, še enkrat rečem: »Izvinite druže komercialiste, dal' je ovo oružje?«

»Ma ne, ovo su specialne mišelovke iz koje, pošto opališ, iztrči jedan ovako debeli okrugli i mastni mačak, koji ti onda uhvati miša,« mi nejevoljno odvrne in bolj sebi v brk kot pa meni nadaljuje: »Jeb… te, a ti si sigurno Slovenac, pošto postavljaš ovakva glupa pitanja.«

Vesel, da sva vzpostavila kontakt, stopim nekoliko vstran in pokličem mojega naročnika v Škofjo Loko. »Ti, tla majo orožja kolk'r češ, kva si ti že reku, da rabiš za LTH? Tle maš od bomb, topov, minometov, takih za na ramo in takih za na tla pa do pušk in podobnih zadev … Ne mor'š verjet, še Gavrilovič paštete prodaja tale, pri katerem sem se ustavu? Kva ti kup'm?«

Moj neimenovani prijatelj, naročnik iz Škofje Loke, mi odgovori: »Ej, tast'r, n'č ne kompliciri, ti sam kup' nek' d' bo fest pokal. Za LTH ni treba dost, je že vse tko al tko b'l trhlen.«

Pristopim spet k prodajalcu: »Tovariš, gospod, jaz bi kupio eno tole orožje. Po kolko pa to košta?«

»A šta trebaš čoveče, da ubiješ čoveka, direktora ili celu fabriku? Ovde imaš svega i svašta,« mi razloži.

»Men je moj prjato reko, kup nek' sam' d' v fest pokov. No pa pucen more bit, sej smo ja Gurenci.«

»Dobro, sine Slovenac. Ako trebaš nešto, da ti poka, onda su ti najbolji ovi armbrustovi ili kako se u stručno jeziko kaže »ručni protivoklepni lanseri«. Eto, to ti je u ovom trenutku najbolja roba na terenu.«

»Ejga, a to deva, a nav raznesl'?«

»Pa šta ti je, nište ti ne bo razneslo. Ovo su originalni armbrusti. Ja sam ih lično ukrao negde u Postojni. Evo ne sečam se sela, al bi reko, da je bilo selo dosta veliko. I čuo sam, tamo gore kod vas nešto padaju glave na tu temu. Pa vazda če padat glave, jer ovo je najkvalitetnija roba.«

»Po kok pa so, tela armbruste?«

»Sine Slovenac, za tebe cjena sitnica. Daj dvesto eura i roba je tvoja.«

»Ne, tok pa na dam. 198 evrov je moja zadnja ponudba.«

»Pa ajde, daj 198 evra i pošto sam ja dobar čovek, daču ti još jednu bombu, za koju nisam siguran, koliko vremena imaš odkad izvučeš šipku pa do eksplozije. A jeb… ga. Nisam ti ja stručnjak za bombe.

Pa sva sklenila posel. Kupil sem armbrust in se odpravil proti domu. Paziti moram še na meji, da me ne dobijo, pol pa orožje naprej prodam za 201 evro. Mav biznisa pa moram imet, a ne. No, ko sem razmišljal o tem, kar mi je povedal prodajalec, je škoda le, da nisem zadeve od njega kupil že v Sloveniji.