Pomladno "knajpanje"

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 29. maja

In se tudi je zavleklo. Namreč, krehanje, kašljanje, smrkanje in vse, kar spada k poštenemu prehladu. Kot že tolikokrat v svojem življenju, sem tudi tokrat izzivala usodo. Namesto da bi se prejšnji četrtek usedla v avto in odpeljala domov v posteljo, sem se na Kamenjak na kopanje.

Nič ne rečem. Bilo je nebeško; na kamnu peklensko vroče, v vodi prijetno osvežilno. Tako sem se ves dan »knajpala«. Pomeni, v vodi hladila, na soncu sušila. In pekla. Naslednji dan, to je prejšnji petek, sem se pa komaj privlekla domov. V Ljubljano. Ulegla sem se v posteljo in v njej ostala do včeraj. Vmes pa me je vročina tako kuhala, narasla mi je celo do devetintrideset stopinj, da sem se za spremembo od prejšnjega četrtka zdaj »knajpala« v domači postelji.

Povedano po pravici, sorazmerno visoka vročina me ni samo kuhala, pač pa me je tudi pošteno zaskrbela. (Vrzel med zaskrbljenostjo in paniko je zapolnil Andrej.) V odpustnici, ki jo dobim po koncu vsake kemoterapije, namreč piše, da se moram v primeru temperature takoj javiti bodisi pri svojem osebnem zdravniku bodisi na Golniku. Poklicala sem torej moje »angele varuhe« na oddelek 200 na Golniku in sestro, ki je dvignila slušalko, vprašala, kaj štejejo pri njih za vročino in kolikšen časovni interval zajema beseda takoj. Kar se prvega vprašanja tiče, se za temperaturo šteje vse, kar je več od 37,5 stopinje Celzija, takoj pa zajema interval nekaj dni.

Ostala sem torej v postelji in čakala, da »napad« mine. (Zares minil me je šele včeraj, ko sem šla prvič spet na Rožnik.) Ker sem imela časa na pretek, sem se kratkočasila z vprašanjem, kdaj se je stvar pravzaprav začela. Ker skrajno nerada ostanem brez odgovora in v dvomih, se odločim, da sem prehlad staknila že na Nanosu, kjer sem se sorazmerno močni kraški burji nastavljala toliko razgaljena, kolikor se je za javnost še spodobilo. Medtem ko je bila večina drugih, vsekakor pametnejših oziroma modrejših od mene, oblečena v vetrovko, nekateri pa so imeli na glavi tudi kapo.

Danes popoldan grem nazaj na morje. Z obljubo sama sebi, da tokrat resnično ne bom izzivala usode in ne bom počela drugega, kot se sprehajala ter dihala zrak, nasičen z morskimi hlapi in eteričnimi olji bujnega rastlinja. In se na ta način pripravljala na začetek šestega cikla kemoterapije, ki me čaka v sredo. Če bodo izvidi krvi v mejah dopustnega, se razume.

Pade mi na misel. V torek, 2. junija, ko imam napovedan začetek šestega cikla kemoterapije in je tudi moj rojstni dan, bo natanko dve leti, ko se mi je zaradi bolečine v desnem pljučnem krilu (in v desni roki in pozneje še v desni nogi) obrnilo življenje dobesedno na glavo. Pravzaprav bi morala reči, da se mi je pred dvema letoma življenje obrnilo na noge, medtem ko sem pred tem domala vse življenje stala na glavi. (Se nadaljuje.)