Ponoči na ulicah kartonarji

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (28)

Argentina je ogromna država, vendar ima le 38 milijonov ljudi. Prostora je dovolj za najmanj 400 milijonov ljudi, če bi se seveda razporedili po prostrani deželi. Vendar se jih več kot tretjina gnete v Buenos Airesu. Število priseljencev z dežele v velemesto stalno narašča, kar se dogaja vsepovsod po svetu. Velika mesta imajo neverjetno privlačno moč, saj si mladi ljudje tam obetajo boljše življenje. Tudi v Argentini je tako kot v drugih južnoameriških državah razvoj rezerviran predvsem za urbana središča. Prav neverjetna je številka, da se v Buenos Airesu z metrojem, ki je najstarejši v Južni Ameriki, vsak dan prepelje tri milijone ljudi. Kar milijon ljudi se vsak dan pripelje v mesto na delo.

Velemesto nikoli ne miruje, preveliko je, da bi ponoči zaspalo tako kot naša mesta. Večer v Buenos Airesu ni konec dneva tako kot pri nas, temveč je priložnost, da greš ven, na ulico, na sprehod, v restavracijo, gledališče, kabare ... Argentinska prestolnica ima nešteto nočnih obrazov, prav veliko jih sicer nismo utegnili spoznati, saj smo obiskovali slovenske domove, kjer je Lubnik zvečer nastopal za naše rojake. Večer tanga smo seveda doživeli in nepozabno se nam je vtisnil v spomin. Nič manj nepozabni niso zbiralci odpadkov, pravijo jim cartonerosi, po naše kartonarji, ki tvorijo nočni obraz Buenos Airesa.

Že prvi dan smo ob vrnitvi v hotel v poznih nočnih urah opazili prevrnjene smetnjake. Le čemu jih prevračajo in stresajo smeti po ulici? Matjaž je le na kratko omenil kartonarje, ki iščejo uporabne odpadke. Po prihodu v sobo, ki je imela z balkončka razgled na ulico, se je prizor odvil pred mojimi očmi. Mladenič je prevrnil prvi smetnjak, vneto brskal po smeteh, ker med odpadki ni našel nič uporabnega, je smetnjak brcnil proč in se lotil naslednjega. Na voziček je nalagal prazne steklenice, plastiko, papir, karton ... Nihče se ni zmenil zanj, ko je svoje delo opravil, so za njim ostali prevrnjeni smetnjaki, raztrgane plastične vrečke in raztreseni odpadki na ulici. Zaspala sem z grenkim občutkom, kako grda je lahko revščina. Zjutraj na ulici ni bilo smeti, smetnjaki so bili na svojem mestu, tja proti jutru so ropotali komunalci. Toda kdo bi vedel, kdaj so jih pobrali, saj mesto tako ali tako nikoli ne spi.

Kartonarji niso brezdomci, čeprav jih je v Buenos Airesu tudi dosti, temveč je to posel, ki so se ga oprijeli najbolj revni. Zlasti po veliki gospodarski krizi leta 2001, ko je brez dela ostalo veliko ljudi. Sprva so meščani mislili, da je to le prehodna zaposlitev v stiski, toda kartonarji so ostali. Meščani jih bolj ali manj ravnodušno sprejemajo, nekajkrat se je v zadnjih letih razvila vroča debata, saj za kartonarji na pločnikih ostanejo raztresene smeti, ki jih komunalci ne poberejo tako hitro, kot so jih pod hotelskim oknom. Toda kartonarji so ostali, nedvomno tudi zaradi tega, ker je smeti vse več, saj so Argentinci pri embalaži precej potratni.

Kartonarji prihajajo predvsem iz predmestij in iz več ur vožnje z vlakom oddaljenih krajev v provinci. Pripeljejo se s posebnim vlakom, ki mu zaradi barve pravijo beli vlak. V vagonih ni sedežev, kartonarji sedijo kar na svojih vozičkih. Z zbiranjem odpadkov se ukvarjajo tudi hišniki blokov v mestu, saj jim to prinaša dodatni zaslužek, skromen, toda vendarle. Mestni možje celo razmišljajo, da bi kartonarje zaposlili v komunalni službi, saj so pomemben člen reciklaže odpadkov.

Argentina je na prelomu tisočletja doživela veliko gospodarsko krizo, domači bruto proizvod je leta 2001 strmoglavil za 30 odstotkov. Lahko si predstavljate, kako hudo je bilo, če pri nas bijemo plat zvona pri napovedanem 4-odstotnem padcu. Pri nas država jamči za hranilne vloge, v Argentini so jih banke izplačevale šele po petih do šestih letih, vendar ne v celoti, temveč v razmerju 2,5 proti ena.

V zadnjih letih Argentina beleži 5- do 7-odstotno gospodarsko rast, zrasle so številne nove, mogočne zgradbe. Pristanišče, kjer je mesto nastalo, je povsem spremenilo svojo podobo. Toda razpon med bogastvom in revščino je velik, na severu so mestne četrti z vilami in bazeni, na južnem obrobju mesta ville miserie, kakor jim pravijo in kar lahko prevedemo v vasi bede. V Buenos Airesu je revnih približno polovica ljudi, od tega jih 8 do 9 odstotkov živi v vaseh bede, torej v obupnih razmerah.

V vaseh bede vladajo drugačni zakoni, otroci rastejo v velikem pomanjkanju in kaj hitro zaidejo na kriva pota. Živijo na robu lakote in preživetja, kar je absurdno za deželo, ki ima neskončne zelene travnike, ki ima dovolj rodovitne zemlje, da bi preživela vse te lačne ljudi. Malo otrok iz teh vasi bede se uspe povzpeti v boljše življenje, večina se jih vse življenje ukvarja s tem, kar drugi prezirajo.

Na poti do Slovenske vasi, kjer je imel pevski zbor Lubnik svoj prvi nastop v Buenos Airesu, smo lahko v neposredni bližini slovenskega doma, le dve ulici stran, videli takšno vas bede. Ljudje so si streho nad glavo napravili kar iz kartona, otroci so se podili za žogo v prahu ... Spraševali smo se, kako je moč preživeti v tako obupnih razmerah. Seveda je nevarno, veliko je kraj, na oknih imamo mreže, za Slovensko vas to ni dobro, kdor ima več denarja, se je že odselil drugam, so nam pripovedovali rojaki v slovenskem domu. Kaj pa policija? Kaj bi jih klical, je z roko zamahnil starejši rojak, saj nikoli ne veš, kdo je hujši.