Iz polen, ki jim priletijo pod noge, bi znale zakuriti ogenj

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. maj 2009 / 06:00

V škofjeloški Kašči so pred časom za skupno mizo sedle štiri izjemne ženske: Irena Mrak, Alenka Puhar, Marjeta Smolnikar in Želja Avgustinovič. Pogovarjale so se o ljubezni, medsebojnih odnosih, o strahu, pogumu in o tem, kako je biti ženska.

V Afganistanu se v nebo pne gorovje Hindukuš, ki je pred letom 1979 veljalo za pravi alpinistični raj. Ena izmed štirih članov odprave, ki so stopili na vrh te gore, je bila tudi slovenska alpinistka Irena Mrak iz Tržiča.

»V tistem trenutku, ko sem gledala z osemtisočaka, je bilo vse izjemno. A pravi vtisi se strnejo šele tedaj, ko se vrneš v nižje ležeče kraje. Šerpe, s katerimi se alpinisti v dokaj patriarhalnem Pakistanu družimo, so se me že navadili, do mene čutijo spoštovanje, v preteklosti pa v naših odnosih ni bilo zmeraj vse idealno. Pri moških, kot so oni, je potrebno vzbuditi spoštovanje. Razumejo mojo željo, da se do vrhov želim povzpeti sama - brez pomoči drugih.«

Marjeta Smolnikar, novinarka Gorenjskega glasa, je na pogovor prišla naravnost s kemoterapije na Golniku.

»Pri meni potekajo boji, če jih lahko tako imenujem, na drug način. S svojimi »gorami« se soočam v postelji, ko mi v žile tečejo zdravila. Kemoterapija mi je fajn, nanjo gledam kot na nekaj zelo pozitivnega, na danost in preizkušnjo. In v uživanju teh sprememb, ki me bogatijo, sem uspešna. Danes sem molila, bolezen mi je odprla vrata v vero. Ko sem bila otrok, sem sicer hodila v cerkev, a sem se pozneje izgubila. Sedaj na vero gledam drugače. Naj povem, da me nikoli ni bilo strah bolezni. V preteklosti sem se veliko časa spraševala, kako vzdržati. Danes ne več. Svojo pozornost raje posvetim lepemu spodnjemu perilu, šminki, fitnesu. In to, navsezadnje, pomeni, da sem notranje močna, tako kot Irena, ki zmore priti do vrha osemtisočaka.«

Alenka Puhar, znana publicistka in pisateljica, se preko pisanja posveča ženskam domala celo življenje. Odkriva številne tančice, tabuje in skrivnosti.

»Če se Irena bori z nogami, Marjeta z ležanjem v postelji, jaz večino stvari v življenju počnem sedeča na riti. Sedim za računalnikom in pišem. Ustvarjam. Kakšnih posebnih hribovskih talentov nimam, a s srednje velikim ponosom lahko povem, da veliko hodim, kar mi je v veselje in užitek.

Ko sem začela pisati, je to veljalo za manjvredno delo, ki smo se mu ženske raje izognile kot ne. Pred desetletji je nekaj veljal le marksistični pristop, v modi so bile socialistične fraze, ki so jih izrekle določene tovarišice in jih je bilo potem treba z vsem dolžnim duhomornim spoštovanjem ponavljati.

A meni se je zdelo, da je potrebno izstopati, biti drugačen. Če seveda želiš o svojem delu povedati kaj novega. Zadnje čase sem se veliko ukvarjala z zaprtimi ženskami, kar ni slučajno, ker slučajev ni. Zelo sem se ogrela za Angelo Vode, začela sem raziskovati njeno življenje, izdala sem Angeline spomine, naslovila sem jih Skriti spomini, saj je govorila o stvareh, ki so bile prepovedane.«

Marjeta Smolnikar: »Tudi jaz pišem dnevnik. A da bi iz njega naredila knjigo, o tem ne razmišljam. No, ja, mogoče bi bilo lepo, če bi bile misli zbrane v kakšni brošuri. Naj povem, da sem se prvič, ko sem bila na kemoterapiji, pobrila. Za hec. Da sem bila drugačna, da sem izstopala. Danes nosim lasuljo, a predvsem zato, da me ljudje prepoznajo (smeh). Z dnevnikom se pa na tak, izzivalen način res ne želim izpostavljati. Tudi druge želim prepričati, tako kot mi je dejal dr. Kobal, da je rak manj nevaren, kot če bi imeli gripo. Priznam, ko sem te besede slišala prvič, sem bila šokirana, a potem sem pomislila, da ima prav. Če imaš raka, lahko sediš, klepetaš, hodiš, pri gripi pa pač ležiš. Z dnevnikom želim povedati, da je rak družbeni predsodek, do njega imamo primarni strah. Tudi gore nas ni treba biti strah kar tako. Alenka, a je bilo vas kdaj strah sistema?«

Alenka Puhar: »O, ja, seveda. Velikokrat.«

Marjeta Smolnikar: »Vedno sem bila optimist. Že od nekdaj. A bi rekla, da je tak način razmišljanja danost, način življenja.«

Irena Mrak: »Ko se osredotočim na vrh, je strah zmeraj prisoten. Kar je prav, saj si potem bolj odgovoren. Bili so že trenutki, ko sem bila na meji. Med življenjem in smrtjo. Večkrat pravzaprav. A se tega ne zavedaš. Ko se sproži kakšen kamen, na primer. Ko gre za las. Na prvem vzponu leta 2004, na osemtisočaka, smo bili premalo aklimatizirani, nenazadnje smo lovili tudi ugodno vreme. Imela sem halucinacije, dogajale so se mi neverjetne stvari. Ko presežeš linijo smrti, ko je količina kisika tako majhna, da možgani povsem drugače delujejo, se moraš znati zbrati in se rešiti. Samo to.«

Alenka Puhar: »Danes ne bom govorila o sebi, raje bom pripovedovala o ženskah, o katerih sem pisala. Angela Vode je na primer vedela, da je potrebno iz vsake situacije potegniti nekaj pozitivnega in na tem graditi, da se ne sme prepustiti smrti. Tudi v skrajnih situacijah, kot je bil v njenem primeru zapor, je treba vztrajati in graditi svoje samospoštovanje. To, da se človek ne sme pustiti sesuti, je odločujoče. Tudi misel, da te uničujejo ljudje, ki jih preziraš, je že korak bliže do samospoštovanja. Angele ni postavljala na preizkušnje narava, niti lastne bolezni, ampak od človeka izumljen ter vzdrževan politični sistem s policijo in represivnimi organi vred. Ker ni bila verna, je molila z recitiranjem pesmi. Njena zgodba je zelo koristna in poučna - kot pripomoček za ohranjanje zdravega duha do življenja in do soljudi.«

Željka Avgustinovič, slikarka, pesnica in socialna delavka, se je pogovoru priključila kasneje: »Sem večna optimistka. V soljudeh iščem dobre stvari, zmeraj jih tudi najdem. Pogrešam sicer več ljubezni, a prišel bo čas, ko bomo lahko delili tudi ta čustva. Pred dnevi sem postavila na ogled svoje slike, istočasno sem izdala prvo pesniško zbirko. S tem sem dosegla nek vrh, na malo drugačen način kot Irena. Prav pride crkljanje, ki sledi, ko opazijo, da znam priti do cilja. Hrepenim po ljubezni, lepoti, lepem. Moja duša je polna vsega tega. Človek se mora imeti rad, da laže hodi skozi življenje.«

Marjeta Smolnikar: »Tudi jaz se imam neizmerno rada. Vsak trenutek želim biti sama s sabo. Ljubim življenje in vse, kar je okoli mene. Ljubim tudi druge ljudi, naravo in živali. Ljubezen je tista luč, ki gori. Brez tega čustva si ne znam predstavljati dihanja. Imeti se rad pomeni, imeti rad tudi svoja dejanja, ne glede na to, da nekatera obžaluješ. O tem, zakaj se mi je zgodila bolezen, nisem razmišljala. Iščem pot, ne pa krivce. Bolj me zanima kako naprej.«

Irena Mrak: »Na dveh stolih je težko sedeti, zato sem se tisti običajni ljubezni zavestno odpovedala. Moja prva ljubezen so gore, druga geografija. Alpinisti smo izjemni egoisti in teže najdemo sorodno dušo, s katero bi hodili skozi življenje.«