Moja mama pije

Ljubil sem jo, da je bolelo (2. del)

»Mogoče se bo komu zdelo smešno, da mi je njena skrb toliko pomenila. Marsikateri vrstnik, ki so mu starši nenehno viseli za vratom, bi bil vesel, če ne bi bil pod stalno kontrolo. Najlepše mi je bilo, ko mi je dovolila, da sem poslušal na njenem trebuhu, kako bije srček še nerojenemu otroku. Takrat sem mamo vzljubil do bolečine …«

Peter se tudi spominja, da so v mesecih, preden se je rodila sestra Margareta, na novo opremili kuhinjo in položili ploščice po stopnicah. Delavcev si niso mogli privoščiti, so pa zato prihajali očetovi kolegi in sodelavci iz službe in po najboljših močeh pomagali, da je delo potekalo, kot je treba.

»Samo enkrat se spomnim, v neki steklenici je ostalo še najmanj polovica travarice, sem mamo našel pijano. Sedela je med fižolovkami na vrtu in ko sem jo končno našel, je na usta položila prst, češ naj bom tiho. Potem sem se ji usedel na kolena in me je zibala kot dojenčka. Bil sem še otrok, nisem še imel dvanajst let, toda vedel sem, da alkohol škoduje otroku. Od takrat naprej sem skrbno skrival steklenice, ki so jih za seboj puščali delavci. Velikokrat sem se tudi naredil, da sem bolan, ker sem le na tak način lahko izostal iz šole in pazil na mamo. Bil sem kot policaj, a ni dosti pomagalo. Po rojstvu sestrice, še prej, preden ji je potekla porodniška, me je spet začela pošiljati po vino v trgovino. A sedaj je bilo malo drugače. Če nisem hotel iti, je bila jezna, zadirčna, sitna. Zmerjala me je z različnimi vzdevki in me krivila za svojo nesrečo. Tisočkrat sem jo vprašal, kakšna je ta nesreča, a mi nikoli ni odgovorila.«

Postalo je samo po sebi umevno, da Peter hodi po sestrico v vrtec, da pazi nanjo v popoldanskem času, da jo hrani in spravlja zvečer v posteljo. Oče je kot gradbenik gradil avtocesto na drugem koncu Slovenije in se je vračal domov le konec tedna, včasih še to ne. Tako je imela Petrova mama vso svobodo, ki jo je izdatno izkoriščala.

»Nekoč sem se zalotil, da se bolje počutim, če butam z glavo ob zid. Sploh ne vem, zakaj sem to počel. Danes vem, da sem imel vsega dovolj, nenehno same dolžnosti in skrbi. Najbolj pa sem se bal strahu. Ta mi je tičal v kosteh in še ponoči, ko sem se prebujal, sem vstajal in hodil gledat sestrico, če spi. Nekoč sta obe, ona in mama, zaspali na kavču v kuhinji, otrok je zdrsnil na tla in si ob kocki, ki so se valjale tam, kjer ni bilo treba, razbil čelo, tik nad očesom. O, kako ji je tekla kri! Jaz sem se krvi že tako ali tako bal, a sem vseeno moral ukrepati. Mama je spala kot top, nikogar nisem mogel poklicati, kar temnilo se mi je pred očmi od same groze. A se je, na srečo, vse dobro končalo. Le vzgojiteljica je nekaj komentirala, ko sem Margareto naslednje jutro oddal v vrtcu. Pobožala me je po laseh, pa sem bil že precej potegnjen fant, in mi rekla, da sem izjemen. Ponudila se je tudi, da mi lahko pomaga, če bom kdaj v stiski. Pogledal sem jo v oči in ji odločno dejal, da je vse, kar delam, mala malca, da sem že tako ali tako odrasel in nisem kakšna razvajena žaba. Čez nekaj dni me je k sebi poklicala tudi šolska psihologinja in vrtala vame z različnimi vprašanji. Molčal sem, kaj sem pa hotel. Karkoli bi odgovoril, bi mamo potlačil v drek in kdo ve, kaj bi se potem lahko zgodilo.«

Po svoje sta imela Peter in Margareta srečo. Zmeraj, ko se jima je zgodilo kaj nepričakovanega in hudega, je bil v bližini kdo, ki je priskočil na pomoč.

»Nekoč je prišla k nam neka gospa s centra za socialno delo in mamo vprašala, kako in kaj. A ona je začela kričati, da bo poklicala novinarje, da ne bo dovolila, da se tujci vmešavajo v naše življenje. Tista ženska je kar šla, očitno se je zbala, da bi se to res zgodilo. Mogoče bi bilo bolje, da bi kaj ukrepala, kajti moji živci so bili že pošteno zrahljani. Še dobro, da sem na televiziji videl reklamo za persen, mami sem izmaknil denar in jih šel kupit v lekarno. Vzel sem forte, ker sem bral, da hitreje učinkujejo. Ne vem, če je to držalo, a vsaj roki se mi nista kar naprej tresli. Kakšen dan sem jih pogoltnil po več hkrati, ker enostavno nisem mogel zdržati vsega, kar mi je bilo naloženo. Mama je vedno bolj pila, tudi v službo je hodila zelo neredno, pa še takrat, ko je šla, se je vračala mrtvo pijana. Obležala je na pragu in potem sem jo moral vleči po stopnicah, do veže, kjer sem jo na preprogi odložil. Tam je spala naprej, brigalo jo je, kaj se dogaja okoli nje. Nekoč jo je nekaj zagrabilo, na vrtu je izruvala železen kol, preko katerega je bila napeta vrv za obešanje perila, stekla z njim v kuhinjo in toliko časa tolkla po omarah, da je razbila vse, tudi kozarce, krožnike in nekaj spominkov, ki jih je ata prinašal od vsepovsod.«