Lakota je skregana s pametjo

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 14. maja

Včeraj sem prejela 5A cikel kemoterapije. Pomeni, da se mi je kri (in znotraj nje trombociti) toliko popravila, da lahko s terapijo nadaljujem. Kar me, se razume, veseli. Lahko samo vzkliknem: aleluja za kemoterapijo, za znanost in za vse drugo, kar mi pri zdravljenju pomaga in mi je v neprecenljivo oporo. Pri slednjem mislim v prvi vrsti na dr. Petra Papugo in na njegov način zdravljenja, vključno z akupunkturo, prehrano in telovadbo, ter na duhovno hrano, ki mi je v izobilju na razpolago v Cerkvi in v verskem nauku.

Roko na srce. Pred začetkom petega cikla sem imela kar nekaj treme, da ne rečem strahu. Namreč. Kako človek prenese štiri kemoterapevtske kroge, mi je znano, kako jih prenese pet, šest in celo več, se mi niti ne sanja in od tod trema, da ne rečem strah. Zdaj že lahko rečem, da ni bil peti cikel nič bolj naporen od četrtega. Vsaj zame ne. Z izjemo lastne nespameti.

Takole je bilo. Praksa je pokazala, da postanem po kemoterapiji lačna kot volk (in temu primerno požrešna). Ker mi je to pot Andrej doma pripravljeno kosilo prinesel že ob dveh popoldan, sem bila ob šestih zvečer, ko me je sestra rešila »mučilne« naprave, že lačna, in sem jo na vrat na nos dobesedno odkurila v bližnji Mercator.

Tako rekoč pred vsako polico s hrano sem se ustavila in v mislih pocedila nekaj kapljic sline. V nakupovalno košarico pa sem zmetala: dva skutna (ali vsaj skuti podobna) deserta, enega z jagodnim, drugega z malinovim dodatkom, majhne okrogle rezine popečenega kruha, prepojenega z maščobo in z nekim zelenim neprepoznavnim dodatkom, robidovo marmelado, surovo maslo in (za popravek slabe vesti) sok iz biološko pridelanih jabolk ter korenja.

Ko sem se vrnila domov, se pravi, v bolniško sobo, sem začela vse po spisku metati vase. »Dobrote« so se mi uprle šele, ko sem slane opečene kruhke, namazane s surovim maslom in z robidovo marmelado (ja, ja, do sem in nič dlje ni včeraj segla moja kulinarična estetika), poplaknila s sokom iz biološko pridelana zelenjave in sadja.

Hrano sem pospravila tja, kamor takšna hrana spada, in zaspala.

No, danes zjutraj sem imela posledice včerajšnjega gurmanskega večera. Dokler sem ležala, je še nekako šlo. Začelo se je, ko sem vstala iz postelje. Najprej čisto nedolžno, z riganjem, če se izrazim po domače. Po nekaj korakih pa mi je postalo tako slabo, da sem poiskala sestro in jo prosila za tableto proti slabosti oziroma proti bruhanju. Po zaužiti tableti pa mi je postalo tako zelo slabo, da sem zdaj že polna usta komaj prinesla do straniščne školjke. Ja. Tako zelo hudo je bilo. Pika na »i« je bila tableta, ki ima izrazito močan okus, je pa res, da me je po včerajšnjem nespametnem in nepremišljenem basanju s hrano današnje praznjenje želodca čez usta čakalo s tableto ali brez nje.

Uf, še zdaj, ko to pišem, se mi obrača želodec. (Se nadaljuje.)