Slovenski umetnik v La Boci

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (27)

La Boca je turistično najbolj oblegan predel Buenos Airesa. Podnevi seveda, saj je v poznih večernih in nočnih urah na ulicah nevarno, čeprav policajev ne manjka. Na denarnice in torbice je res treba paziti, saj so ulične kraje vsakdanjost. La Boca spada v južni, revni predel Buenos Airesa, bogataši živijo v severnih predmestjih.

V La Boci je turistično obleganih pravzaprav le nekaj ulic, tam se ustavljajo avtobusi, turisti se odpravijo v drage restavracije, kjer se vrtijo plesalci tanga, brskajo po prodajalnah spominkov, ulični prodajalci jim vsiljujejo svoje blago. Severno od La Boce je turistično prav tako oblegana zgodovinska mestna četrt San Telmo, kjer se zbirajo ulični umetniki iz vseh koncev Južne Amerike. Tja se je že preselil tudi tango, ki je nastal v La Boci.

V tem pristanišču je nastal Buenos Aires, sem so se zgrinjali prvi evropski priseljenci, prevsem revni kmetje iz severne Italije in še danes ima La Boca italijanski vonj, saj tukaj pečejo najboljše pice. V zadnjih letih so na območju pristanišča zrasle nove, mogočne stolpnice in pristanišče je vsaj deloma dobilo sodoben sijaj. Toda La Boca je še vedno znana po pisanih pločevinastih hišah, ki so jih postavili italijanski reveži, ko so prišli v obljubljeno deželo. Kose pločevine so dobili na odsluženih ladjah in svojo bedo so prekrili z najbolj pisanimi barvami - s kričečo rumeno, rdečo, zeleno in modro barvo. V skromnih hišah je skupaj živelo več družin.

Na stadionu Boca juniors je s svojimi nogometnimi vragolijami navduševal legendarni Maradona. O njem sanja mularija, ki se danes podi za žogo po prašnih ulicah in igriščih, in simbol La Boce je namesto tanga postal nogomet, ki je skupaj s priseljenci prišel iz Evrope. Stadion Boca juniors je za nas zanimiv tudi zaradi tega, ker so ga zgradili po načrtih arhitekta Viktorja Sulčiča, primorskega Slovenca, enega redkih intelektualcev predvojne slovenske emigracije. Stadion so postavili ob reki Rio de la Plata, sprejme 55 tisoč gledalcev, edinstven je zaradi treh tribun na treh ravneh, kar še vedno vzbuja občudovanje. Arhitekt Sulčič je zasnoval še več objektov v Buenos Airesu in zaznamoval arhitekturo argentinske prestolnice. Če bom imela še kdaj priložnost obiskati Buenos Aires, si bom vsekakor vzela čas za ogled Sulčičevih objektov.

Osrčje umetniške La Boce se imenuje Camenita. Tam že več desetletij ustvarja slovenski umetnik Marjan Grum iz Iga pri Ljubljani. Če boste potrkali na njegova vrata, vas bo prijazno sprejel. Na zunaj skromna hiša v notranjosti skriva prostrano dvorišče, v pritličju je delavnica, na nadstropjih razstavni prostori.

Marjan je prišel v Argentino kot enajstletni fantič. Štirje otroci z mamo so bili, nikogar niso poznali, niso znali jezika, niso imeli denarja, na začetku je bilo res težko. Marjan je s konjem in vozom razvažal kruh po hišah. Nato je delal v prodajalni barv, poleg industrijskih so prodajali tudi umetniške barve. Dvakrat na teden je prihajal mehiški profesor in v zadnjih prostorih poučeval slikanje in Marjan se je hitro navdušil. Kipariti se je naučil kasneje, v eni od galerij, tudi varjenja železa, ki mu je najbolj pri srcu. V njegovi umetniški delavnici ni tišine, tam tolčejo, kujejo, varijo. Marjanu sedaj pomagata že oba sinova. Razstavni prostori so polni umetniških del, večinoma iz železa. Ne morem se pritoževati, kar dobro nam gre, pravi Marjan. Nič kaj rad ne sliši pritoževanja, če mu kdo reče, da je slabše, ga hitro popravi, da je vedno boljše, saj ni pozabil, kako težko je bilo na začetku.