Ustava ni žoga

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. maj 2009 / 06:00

Janez Janša ima podoben dar kot kardinal Franc Rode: kadar v javnosti kaj izreče, odmeva. Prejšnji konec tedna je na kongresu SDS predlagal ustavne spremembe, ki bi bile po njegovem tako velike, da bi po njih Slovenija postala »druga« republika. Da bi vedeli, o čem govorimo, pojasnimo najprej ta izraz. Gre za zgledovanje po francoski republiki. Republika Francija, kakršno poznamo danes, je namreč že peta po vrsti. Prva je bila tista, ki jo je uvedla velika francoska revolucija in je trajala do dne, ko se je Napoleon oklical za cesarja (1792-1804). Drugo je prinesla revolucija 1848 in je trajala do leta 1852, ko se je za cesarja oklical Napoleonov nečak Louis Bonaparte; vladal je kot Napoleon III. Odnesla ga je tretja republika, razglašena 1871, po porazu v nemško-francoski vojni. Četrta republika je nastala po 2. sv. vojni (1946), peta pa 1958, ko so se bistveno povečale pristojnosti predsednika republike, ta pa je bil seveda Charles de Gaulle.

O prehodu ene republike v drugo torej lahko govorimo le, če pride med njima do bistvene spremembe. Če, denimo, republiko zamenja monarhija; kar v slovenskem primeru ni realno, saj prvak sedanje opozicije gotovo nima ambicije, da bi postal cesar (drugi med politiki pa še manj). »Druga« republika nastane tudi, če se bistveno spremeni njena ustava – in na to je mislil Janša. Vprašanje pa je, ali je tistih deset ustavnih sprememb takšnih in tolikšnih, da bi po njih lahko govorili o novi republiki. Reforma sodstva, povzdigovanje referendumskih odločitev, poenostavitev postopka volitve nove vlade in razpisa predčasnih volitev, uvedba pokrajin in preoblikovanje državnega sveta v svet pokrajin, uvedba obvezne srednje šole, prepoved poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov, prepoved medijskih monopolov in odgovornejši odnos do okolja – če bi vse to uvedli v enem paketu, bi se podoba republike res močno spremenila. Zlasti, če bi jo od tistega trenutka naprej vodil Janša.

Nekatere od predlaganih sprememb zvenijo obetavno. Obvezna srednja šola, odgovornejši odnos do okolja – sliši se super. O vseh drugih pa je mogoče vsaj razpravljati. Reforma sodstva – zakaj pa ne? Toda: ali ne bi bila ukinitev trajnega mandata (domišljavih in prejšnji vladi neposlušnih) sodnikov tudi poseg v samostojnost sodne veje oblasti? Referendum je res najbolj neposredna oblika oblasti ljudstva (res publica); povzdigovanje odločitev, sprejetih na referendumih, ki se jih ne udeleži niti četrtina volivcev, pa je vsaj sporno. Če bi uvedli pokrajine, bi gotovo potrebovali tudi svet pokrajin kot drugi dom državnega zbora (namesto sedanjega državnega sveta, ki ga imajo mnogi le za »slepo črevo« demokracije); vprašanje pa je, ali tako majhna država, ki je sama po sebi le ena od evropskih pokrajin, sploh potrebuje še več manjših? Izenačevanje Hitlerjevega in Stalinovega totalitarizma, nacizma in boljševizma, je prav tako sporno, vsaj v slovenskem primeru. Nemški nacisti so imeli odkrit namen Slovence ponižati v hlapčevski »folk« (kar smo bili tudi po Cankarjevi opredelitvi); slovenski in jugoslovanski komunisti pa so slovenskemu narodu izborili njegovo prvo republiko, ki se je 1991 osamosvojila v narod z lastno državo. Program Zedinjene Slovenije (ki ga je spomladi 1848 kot prvi zapisal pred 200 leti rojeni Matija Majar Ziljski), ni bil nikdar bližje uresničitvi kot maja 1945, ko je slovenska partizanska vojska pod vodstvom komunistov osvobodila in za krajši čas zasedla tudi Trst in Koroško …

Skratka: ustava ni žoga, hitimo počasi, spreminjajmo jo po pameti.