Človeška farma

Pisatelj George Orwell je v romanu Živalska farma, ki je prvič izšel leta 1945, prikazal tedanjo sovjetsko družbo v prispodobi – živalske farme. Na njej imajo glavno besedo najbolj inteligentne med živalmi – prašiči. Če bi zdaj v to farmo vključili še ljudi, bi jo prašiči slabo odnesli. Dobršen del človeštva jih že tako ali tako priznava le kot enega najbolj slastnih virov svoje prehrane, zdaj pa so postali še krivci za gripo, ki je v zadnjih tednih zajela cel planet. Bolj ko je pod kontrolo, se ta pandemija izkazuje kot norija (človeška, seveda), gripa pa bolj za človeško kot prašičjo. Izraz »prašičja« zavaja. Navajam, kar je izjavil dr. Zdravko Valenčak z Veterinarske fakultete v Ljubljani: »Po nedolžnem so prašiča okrivili zanjo, saj gre za mešanico virusov ptičjega, prašičjega in človeškega izvora, pri čemer tisti človeškega izvora predstavlja približno polovični delež, preostala dva pa vsak po četrtinski.«

Tudi sicer je položaj na človeški farmi tak, da ne smemo brž kupiti vsega, kar nam posredujejo mediji. Zdaj je že vsem jasno, da globalne finančne krize ne smemo jemati kot kako naravno katastrofo, povzročeno od neke višje sile. Povzročili so jo finančni mešetarji sami v svojem pohlepu. Tako bi človek prej verjel, da so »prašičjo« gripo med ljudi umetno zasejali farmacevtski lobiji – z namenom, da razprodajo ogromne zaloge zdravila tamiflu, ki so jim ostale še od »neuspele« ptičje gripe; za krivce pa so razglasili prašiče. Srčno upam, da to ni res, a če bi bilo, se ne bi čudil. Naše zaupanje je po velikih lažeh zadnjega časa zajela erozija.

Hkrati je prav presenetljivo, kako visoke vrednosti na človeški borzi dosegajo delnice našega življenja. Zlasti, če jih primerjamo s tistimi, ki so jih imele leta 1945. Takrat seveda ni izšla le Orwellova enkratna satira; na včerajšnji dan (9. maja) se je končala vojna. Končala se je kot vsaka druga – za ene kot zmaga, za druge kot poraz. Zmagovalci so slavili, premagance je doletelo gorje. Zmagovalci so že med vojno sklenili, da za naciste in njihove kolaborante ne bo milosti. In je ni bilo, tudi pri nas ne. Maršal Tito, ki je bil eden od zmagovalcev, je z balkona ljubljanske univerze in pred velikansko množico, zbrano na trgu pod njim, 26. maja 1945 med drugimi izrekel tudi tele besede: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so v državi sami, v vsakem narodu posebej, je to stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo trajalo zelo kratek čas …« In res: že čez nekaj dni so začeli z one strani Karavank voziti vlaki, polni domobrancev in drugih »izdajalcev«. Iz zabitih vagonov so že zadnjič ugledali »divne« planine in cvetoča polja, potem pa so bili poslani v Had (v Hudi Jami in mnogih drugih krajih hudega imena).

Ko danes presojamo njihovo usodo, se nam prikazuje kot strašna. Tudi zato, ker v leto 1945 projiciramo vrednost, kakršno ima človeško življenje v zahodnem svetu danes. Pri tem pozabljamo, da je bila takrat ta vrednost pretresljivo nizka, za poražence pa nična. Kakor je za nekatere na globalni človeški farmi še danes. Če od gripe, ki jo je staknil v Mehiki, umre kak zahodni turist, je to planetarni dogodek, vreden vse pozornosti in obžalovanja. Če se to zgodi Mehičanu, je že manj tragično. Če od lakote ali žeje v podsaharski Afriki umre neznani otrok, pa tega še opazimo ne …