Pomladna brezskrbnost

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 1. maj

Stvari imam spet trdno v svojih rokah. Pomeni, da ne grem, recimo, na kemoterapijo, če to ni potrebno oziroma, če nisem naročena. Tako kot sem bila pretekli petek, ko sem prejela 4B cikel kemoterapije. Naslednji, to je 5A cikel, me čaka čez dobrih pet dni; v torek, 5. maja. Se razume, če bo moja kri in moje telo na sploh v redu. In iskreno ter srčno upam, da bo.

Vsekakor se v tem trenutku in po končanem četrtem terapevtskem krogu počutim odlično. Tako telesno kot tudi duševno. Nekaj dodatne energije sem nedvomno dobila v preteklih štirih dneh, ki sem jih z Andrejem, mamico in vnukinjo Julijo preživela na morju. V Premanturi. Ne glede na vreme, se pravi, na sorazmerno nizke temperature in vsakodnevno deževje, se nisem odrekla dolgim sprehodom, telovadbi, teku in kolesarjenju po Kamenjaku, ki je v tem letnem času kot en sam velik, dišeč svet, pravi raj na Zemlji, in prijetnemu ter brezskrbnemu pohajkovanju po Puli. Ki se, pod pretvezo spomladanske lenobnosti, s prvimi turističnimi lastovkami že resno pripravlja na poletno vročino in na sezonsko seljenje ljudi iz soparne betonske džungle v prijetna obmorska letovišča.

Ampak. Tudi Ljubljana (včeraj zvečer smo se vrnili iz Pule) in vsa Slovenija, je v tem letnem času raj na Zemlji. In v tem raju želim živeti in uživati še desetletja. Za kar, med drugim, ne pozabim vsak dan posebej prositi Boga in svojega Angela varuha. Kar se slednjega (in tudi Boga) tiče, ga čutim ob sebi vsako sekundo dneva tako stvarno in tako močno, kot čutim zrak, ki ga diham, svetlobo, ki me obdaja celo sredi noči, in ljubezen, ki jo prejemam od svoje družine in od svojih prijateljev. Od katerih ne pričakujem nič več in nič drugega, kot njih same; njihovo poštenje, ljubezen in vero v življenje. Prav takšno, kot ga glede na svojo Usodo živimo ter uživamo.

Hočem povedati, da sem zadovoljna s prav takšnim življenjem, kot ga imam. Da si ne želim nobenega in nikogaršnjega drugega življenja kot svojega lastnega in prav takšnega, kot ga imam. Z vsemi pozitivnim in negativnimi pripetljaji, dogodki ter izkušnjami, z vsem zdravjem ter z vsemi boleznimi, vključno s »Tončkom«, z vsemi sorodniki, prijatelji, znanci, nekdanjimi ljubimci ter enim in edinim zakonskim tovarišem in prijateljem, sodelavci in delodajalci, skratka, z vsemi atomi Stvarstva, ki jih je neka imaginarna in večna Resnica določila za izdelavo fenotipa, ki so mu ob krstu poklonili ime Marjeta in so ga do četrtega ali petega leta klicali Marjetka, in se po prednikih piše Smolnikar, in je ljubeča in sočutna in trmasta in predvidljiva in nepredvidljiva in namazana z vsemi žavbami, razen s krivico in z neresnico, ki se veseli vsakega cikla kemoterapije in vsake zdravilne rožice in vsega drugega, mogočega in nemogočega, vidnega in nevidnega življenjskega delca. (Se nadaljuje.)