Rak vznikne iz ene same gensko spremenjene celice

Besedilo: Mojca Šimenc
Kategorija: GG Plus / sreda, 6. maj 2009 / 06:00

Sodobna spoznanja medicine in genetika so na široko odprla vrata v skrivnostno življenje naših celic. (S)poznavanje delovanja genov in njihovega (so)vplivanja prinaša nova znanja o tem, kako delujejo zdrave celice v našem telesu ter odkrivajo vzroke za nastanek bolezni.

Vsak dan v naših telesih poteka na tisoče mutacij in vsak dan se imunski sistem trudi, da jih popravi. Starejši kot smo, teže opravlja svoje delo. Danes je znano, da rak vznikne iz ene same zdrave celice v telesu, v kateri se zaradi genske poškodbe sproži nekontrolirana rast. Proces spremembe zdrave celice v rakavo se imenuje kancerogeneza in je lahko zelo dolg, tudi po deset let in več.

Dejavniki, ki vplivajo na kancerogenezo, so različni: staranje, škodljivi vplivi iz okolja, oksidativni stres, sposobnost imunskega sistema, da prepozna okvarjene celice, genska obremenjenost. Trajno poškodovana (spremenjena) celica ne umre, kot bi morala in kot je predvideno, ampak se začne deliti. Sistemi, ki nadzirajo delovanje genov, svojega dela ne opravijo tako, kot bi ga morali.

Problem pri rakavih celicah je tudi ta, da nimajo kakšnih posebnih ali neobičajnih lastnosti, ki bi jih lahko uporabili za njihovo uničevanje. 

Rakava celica je nesmrtna

Vsaka celica v našem telesu ima določeno življenjsko dobo, ki je odvisna od tega, kateremu organskemu sistemu pripada. Če se zgodi, da jo nekaj nepopravljivo poškoduje, imunski sistem sproži njeno smrt oziroma apoptozo. Pri rakavi celici pa ti posebni geni, ki »popravljajo« okvare DNK (ali celo sprožijo celično smrt, če so okvare prehude), ne delujejo ali delujejo nepravilno, zato je apoptoza motena. Na drugi strani se v rakavi celici sproži pretirano delovanje genov, imenovanih onkogeni, zaradi česar se začne hitro deliti, kar povzroči rast tumorja.

Onkogeni sicer v celici niso nič neobičajnega in so celo zelo koristni, saj sodelujejo pri mnogih nepogrešljivih procesih, na primer celjenju in diferenciaciji tkiv pri zarodku. Evolucijsko so zelo stari, saj jih imajo že praživali, mikroskopsko majhna enocelična bitja. Onkogeni začnejo povzročati tumorje šele takrat, ko so zaradi mutacije okvarjeni.

Na koncih kromosomov so deli, imenovani telomere, ki se ob vsaki delitvi zdrave celice skrajšajo. Ko krajšanje ni več mogoče, se zdrava celica preneha deliti in odmre. Encim telomeraza (ki ga v večini zdravih celic ni) pa ustavi krajšanje telomer in rakavi celici dovoli, da se deli (raste) v nedogled. Postane nesmrtna.

Tumor za svojo rast potrebuje nove žile

Tumor se na začetku prehranjuje tako, da vanj prehajajo hranilne snovi iz okolja. Tak tumor je velik od 1 do 2 milimetra, je neožiljen, neaktiven in je v premalignem stanju.

Potem se zgodi angiogeni preklop. Tumor začne v okolico izločati rastne dejavnike, ki stimulirajo okolno žilje k rasti. Gre za proces, ki se pri odraslih odvija samo pri celjenju ran. Proti tumorju začnejo rasti nove žile, ki pa so v primerjavi z običajnimi zelo nestabilne. Vanje vdirajo tumorske celice, ki jih kri zanese po telesu. Ker so žile nestabilne, tumorske celice prehajajo iz njih v okolno tkivo.

Ena sama tumorska celica je dovolj, da se iz nje razvije zasevek. Rečemo, da tumor metastazira. Ko postane večji do 1 do 2 milimetrov, začne (kot se je to zgodilo pri primernem tumorju) v okolje izločati veliko žilnega endotelnega rastnega dejavnika, ki stimulira rast endotelnih žilnih celic. Proces razraščanja novega žilja se ponovi. V enem kubičnem centimetru krvi je lahko bilijon (1000 milijard) malignih celic.

Vloga angiogeneze pri zdravljenju raka

Preprečevanje angiogeneze (rasti novi krvnih žil, brez katerih tumor ne more zrasti več kot 1 do 2 milimetra) se je izkazalo za zelo učinkovito pri zdravljenju raka. Bevacizumab (gre za rekombinantno humanizirano monoklonsko protitelo) je zdravilo, ki nevtralizira vse štiri izo-oblike rastnega dejavnika, ki ga izloča tumor, in tako prepreči njegovo ožiljenje. Povzroči umik že nastalega žilja in stabilizira žile, kar pomeni večji pretok skoznje in posledično večji dotok zdravil (kemoterapije) v tumor. Primeren je za bolnike obeh spolov in vseh starosti, pri nas pa ga uporabljajo za zdravljenje metastatskega raka debelega črevesa in danke, pri metastatskem raku dojk, metastatskem raku ledvičnih celic in neskvamoznem nedrobnoceličnem raku pljuč in ga lahko kombiniramo z vsemi kemoterapijami.