Borut je neizčrpen vir pozitivne energije

Borut Gartner je človek, ki je svoje življenje posvetil ljudskemu ljubiteljskemu gledališču, zadnje leto pa kot režiser Škofjeloškemu pasijonu 2009.

Ko smo med ljudmi, ki so z njim sodelovali pri letošnjih uprizoritvah Škofjeloškega pasijona, zbirali vtise, so zanj vsi imeli le pohvalne besede. V letu dni, odkar je bil imenovan za režiserja, je živel za skupnost, bil zgled tisoč sodelujočim, ki so brez pritoževanja prenašali napore zadnjih mesecev, udeležil se je celo vseh petih romanj v slovenske škofije in skupaj z drugimi vabil k pasijonu, in to povsod peš, je o njem dejal škofjeloški župan. Borut Gartner je letošnja dodana vrednost pasijona, prvi mož ljudskega ljubiteljskega gledališča, ki s svojim načinom dela in s svojo karizmo kaže, da so nemogoče stvari mogoče, meni najožja sodelavka Romana Bohinc. V pasijonski pisarni pritrjujejo, da o njem niso nikoli podvomili, da nikoli niso dobili občutka, da kakšna stvar ne bo uspela. Občudovali so ga, ker je bil v stalnem pogonu, živel pa je le od kave. Na igralce in druge sodelujoče je širil pozitivno energijo. Da je izbran za Gorenjca meseca, je lepo spričevalo, saj je v največji meri zaslužen, da je veliki spektakel na odprti sceni iz 18. stoletja potekal gladko in usklajeno, dodaja Tomaž Paulus. Občudovanje pasijona so izrazili tudi številni gledalci, med njimi tudi predsednik države in poglavar slovenske katoliške cerkve …

In še bi lahko nizali presežnike, ki smo jih zadnji mesec slišali o Borutu Gartnerju. Pa to njemu samemu ne bi bilo všeč, kajti vselej skromno poudarja, da je Škofjeloški pasijon skupen dosežek več kot 800 igralcev, 80 konjenikov in še mnogih sodelujočih, ki so združili svoje moči in javnosti prikazali pasijon, kakršnega je v 18. stoletju o Kristusovem trpljenju in vstajenju napisal pater Romuald Marušič. Po zadnji predstavi minulo nedeljo pravi, da še ni potegnil črte pod projekt, pač pa bo to storil po pikniku s sodelujočimi. »Če potegnem črtkano črto, pa lahko rečem, da sem srečen, ker sem sodeloval s toliko čudovitimi ljudmi, med katerimi se je pretakala dobra energija,« strne svoje vtise »nevidni poveljnik« tisočglave vojske pasijoncev, ki so v sedmih predstavah brez kančka slabe volje, čeprav včasih v težkih razmerah, odigrali svoje prizore.

Borut Gartner poudarja pomen vseh sodelujočih, saj je v tako množični predstavi pomemben vsak igralec, statist, nosač, konjenik ali posameznik izza odra. V preteklih mesecih se je najbolj zanesel na vodje igralskih skupin, ki so s svojimi igralci vsak zase vadili prizore in jih prvikrat skupaj odigrali šele na generalki. Čeprav amaterski igralci, so svojo nalogo opravili kot profesionalci, kar Borut šteje za zmago ljudskega ljubiteljskega gledališča. Temu je zapisan že od mladosti, ko je po osnovni šoli stopil na oder v domačih Retečah.

Tudi režira že dolgo, vendar pravi, da je režiser ljudskega ljubiteljskega gledališča kot deklica za vse, podobno kompleksno vlogo pa je imel tudi pri pasijonu, čeprav mu je tu pomagalo tudi več profesionalnih sodelavcev. Sodeloval je že pri Škofjeloškem pasijonu 1999 in 2000, ki ga je režiral Marjan Kokalj. »Kar je naredil on, je z mojim sedanjim delom neprimerljivo. Marjan je pasijon tedaj postavil na noge,« pravi Borut. »Bil sem eden od sodelavcev, ki smo mu bili pri prvih uprizoritvah v oporo, sedaj to v veliki meri dobivam nazaj. Še vedno sva tesna kolega, dnevno si dopisujeva, kar mi je bilo v veliko spodbudo. V veliko čast mi je bilo tudi, da je prišel na premiero, čeprav prav v času njegovega diakonskega posvečenja.« Borut je hvaležen mnogim, ki so v tem času verjeli v pasijon, od medijev do vodstva občine, najbolj pa tisočglavi ekipi pasijoncev.