Kdo me bo vzel pri teh letih

Martin Brce je mesec dni in pol brezposeln. Denarja je komaj za položnice, Rdečemu križu je hvaležen za pomoč pri hrani. Rad bi delal, a dela za strojnega tehnika oziroma poklicnega voznika, kar je bil nazadnje, ni od nikoder.

Kranjčan Martin Brce ima dvaintrideset let delovne dobe. Po izobrazbi je strojni tehnik, zadnjih deset let je delal kot poklicni voznik. Vozil je kombi po celi Evropi, od Švedske, Škotske do Estonije … Zadnji mesec in pol je brezposeln, prijavljen je na Zavodu za zaposlovanje. »Zaradi recesije so v podjetju, v katerem sem bil zaposlen zadnjih šestnajst mesecev, začeli odpuščati. O tem sem bil pisno obveščen mesec dni pred prenehanjem delovnega razmerja. Odpustili so najstarejše.« Martin je v oseminpetdesetem letu starosti, do upokojitve mu manjka še osem let. »Najbolj me skrbi, kako bom službo dobil pri teh letih, saj je še veliko mlajših od mene brez nje. Seveda želim delati,« je poudaril.

Izguba službe je pri Martinu povzročila osebno in socialno stisko. »Zelo mi je bilo težko. Vedel sem, da bo nadomestilo nizko. Od Zavoda za zaposlovanje sem upravičen do nadomestila za obdobje dveh let. Prve tri mesece bom prejemal 70 odstotkov od osnovne plače, kar pomeni 304 evre na mesec. Zatem bom dobival le še 264 evrov na mesec. To je komaj za položnice.« Edina sreča, da sta njegova otroka že odrasla in oba pri kruhu, tako vsaj te skrbi nima.

Sogovornik pravi, da mu ni nerodno naglas povedati, da potrebuje pomoč. »Paket prehrambenih izdelkov dobim na Območnem združenju Rdečega križa Kranj. Takrat, ko imajo hrano na zalogi, nas o tem obvestijo. Imajo seznam brezposelnih in vedo, kdo je v socialni stiski. Meni ta paket zelo pomaga, v njem so moka, sladkor, olje, … nazadnje smo dobili zraven tudi krompir.« Martin se znajde tudi drugače, spomladi si nabere regrat, jeseni gobe. Pregleda vse trgovine, da najde čim cenejše izdelke. Po Kranju hodi peš, avto letnik 1992 je prodal. Ni bilo več denarja za registracijo, ne za bencin.

Preko Zavoda za zaposlovanje je v tem času prišla ponudba za delo, sogovornik pravi: »Vem, da je v teh časih treba poprijeti za vsako delo, ampak dobil sem ponudbo, da bi prodajal razne izdelke po hišah. S tem imam slabe izkušnje, saj sem že prodajal knjige od hiše do hiše in že takrat je šlo to slabo v promet. Zdaj, ko je gospodarska kriza, je to še težje. Kako naj prodajam sesalce, če pa imajo ljudje denarja še komaj za preživetje? Zelo rad bi delal preko javnih del, veliko imam prakse s strojnim brušenjem, veseli me tudi delo poklicnega voznika. Rad sem aktiven, čeprav zdravstveno res nisem več v najboljši formi, dvakrat sem imel operirano kilo, posedla se mi je hrbtenica, ampak komu mar za to … Invalidnine nisem nikdar uveljavljal, raje sem vedno stisnil zobe.«

Takole zaključi Martin Brce: »Delavci nismo krivi in recesije nismo skuhali. Zase bi pa rekel: nisem obupal, je pa težko. Upam, da bom čim prej dobil delo, saj ne želim biti dve leti na borzi.« O letošnjem prvem maju pa doda: »Naj živi praznik dela, da bomo le delo čim prej dobili nazaj.«