Nikogaršnji otrok

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

»Ker sem bil spet zavarovan, sem si šel popravit tudi zobe. Če sem pošten, se sam nisem niti zavedal, da je z njimi kaj narobe. Še opazil nisem, da mi je smrdelo iz ust. Na to neprijetnost so me opozorili na obveznem zdravniškem pregledu. Bil sem celo zelo užaljen, ko so mi rekli, saj sem imel občutek, da me hočejo ponižati. A me je potem rejnica pomirila, češ da bi bilo res bolje, če se malo uredim, da sem kot kakšen zanemarjen cigan,« se nasmehne Bernard ob še ne tako davnih spominih.

Bernard je ugotovil, da ima v sebi naraven dar za to, kako delujejo računalniki. Žal mu je na začetku angleščina delala velike preglavice, a z vztrajnostjo je počasi osvojil nekaj najbolj osnovnih izrazov, ki jih je potreboval pri svojem delu.

»Zgodilo se je, da sem kakšen dan preživel ob njih tudi po 24 ur. Vmes sem kaj pojedel, popil ogromno vode in je šlo. Šef se je sprva čudil vnemi, a potem se je nanjo navadil, pa še zadovoljen je bil, da ima zaposlenega tepca, ki mu plačuje za osemurni delovnik, on pa dela dvakrat toliko.«

Zasilno bivališče si je uredil v neki stari avtomobilski prikolici, enkrat na teden pa se je šel očedit k svoji ljubi rejnici. Občasno se je pri njej tudi najedel, za kar ji je bil zelo hvaležen.

»Nikogar nisem imel, ki bi mi povedal, kaj je prav in kaj ne. Nisem znal z denarjem, spodnjega perila sploh nisem imel, ene gate, pa še s temi nisem vedel kaj početi. Veliko sem tudi shujšal, sama kost in koža me je bila, saj sem največkrat »pozabil« jesti. Nikamor nisem hodil, nobenih prijateljev nisem imel, saj sem živel izoliran od vseh - samo od računalnikov ne. Potem pa mi je nekoč začel šef nagajati, da me neka ženska z ulice rada vidi in da mi pošilja pozdrave. Sprva ga nisem hotel niti slišati, ker pa me ni nehal zafrkavati, sem mu namignil, naj se mi pride pokazat, pa bom potem videl, kako in kaj bom z njo. Izrečeno sem že v naslednjem hipu pozabil, kajti z računalniki sem imel ogromno dela, saj sem moral vzpostaviti JPS povezave z vsemi tovornjaki, ki so vozili po Evropi, kar pa ni bilo enostavno delo. Bila je že tema, ko se nenadoma odprejo vrata in šef porine v mojo sobo neko žensko, ki je v naročju držala otroka. Niti ozrl se nisem, samo pomignil sem z roko, naj bo tiho, kajti ena stvar me je že več ur zapored zafrkavala, pa sem jo hotel rešiti, preden odidem domov,« se nasmehne Bernard in ob tem skomigne z rameni, češ tako je, kaj pa se ženske vtikate v moške ravno takrat, ko nimamo časa za vas.

A tista ženska je kar stala pri vratih in končno se »predrami« tudi Bernard in jo opazi. Bilo mu je zelo nerodno, saj je imel okoli sebe vse razmetano, smrdelo je tudi po fižolovki, ki so mu jo prinesli iz bližnje gostilne.

»Ona pa je kar stala in me gledala, tudi otrok, ki ga je držala v naročju, je bil tiho, kar se mi je sploh zdelo čudno, saj sem bil navajen, da so bili majhni otroci zmeraj glasni in so kričali, čeprav niso imeli zato nobenega razloga. Potem pa se le ojunačim in jo vprašam, kaj bi rada, pa mi odgovori, da se ji niti ne sanja. Da sem bil menda jaz tisti, ki sem ji preko šefa nenehno pošiljal pozdrave in vabila in te reči. Zijal sem vanjo kot malo zmešan, preden se mi je posvetilo, da so naju oba povlekli za nos. Postalo mi je tako nerodno, da bi se najraje vdrl v tla. Ne da bi jo gledal, sem se začel izmotavati, da so nama vse skupaj podtaknili. Ona je bila nekaj časa tiho, potem pa je s povzdignjenim glasom dejala, da bi morala stopiti skupaj in jim dati vetra. Da se iz naju ne bodo več norčevali.«

Bernard je odkrito priznal, da se mu ni niti sanjalo, kako bi lahko to naredila. Pa še delo ga je čakalo in zato mu je bilo za ženske toliko mar kot za lanski sneg.

»Pove mi, da ji je ime Zdenka, da ima tri otroke, ki so brez očeta in da je deset let starejša od mene. Če sem iskren, mi je bilo malo mar za njena leta, sploh pa ni bila videti slabo. Pojdi z mano domov, pa jim bova še najbolj zavezala jezike, mi je rekla. Bil sem navajen ubogati, kaj mi je drugega kazalo. Ugasnil sem računalnike, zaklenil vrata, ona mi je porinila otroka v naročje in me vodila po ulicah do manjšega bloka, kjer je stanovala. Ukazala mi je, naj grem pod tuš, ona pa je ta čas spravila spat otroke. Nato sva zlezla v posteljo, v kateri spim še danes.«