Nostalgija in strast

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / torek, 5. maj 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (25)

V Buenos Aires smo prispeli v zgodnjih večernih urah in že na poti do hotela v središču mesta nas je prevzela energija velemesta. Buenos Aires je seveda povsem drugačen od puščavske Mendoze ali smučarskega Barilocha.

Ni samo ogromno človeško mravljišče, temveč ga prežema neka posebna energija, ki te posesa vase.

Buenos Aires ni samo južnoameriško mesto, temveč skriva v sebi številne evropske poteze, pravijo mu tudi južnoameriški Pariz. Evropski priseljenci so prineseli s seboj izgubljeno staro domovino, po kateri hrepenijo, hkrati pa jih je že zdavnaj prevzel šarm nove domovine. To seveda velja tudi za naše rojake in njihove občutke je še najbolje izrazil Ciril Jan iz Zgornjih Gorij, ki je v Argentino prišel kot enajstletni fantič: »Saj nam nič ne manjka, v Argentini imamo tudi svoj košček Slovenije.«

Tudi Gran hotel de la Paise, kjer smo stanovali, je bil poln nostalgičnosti. Vsekakor je potreben temeljite prenove, toda z njo bo brez dvoma izgubil šarm nekdanjih časov. Tudi propadajoča hiša na drugi strani ulice prav tako hrepeni po nekdanjih časih, ko je imela bogate stanovalce, sedaj pa so njena okna prazna, streha pušča, na balkonu raste grmovje in prav neverjetno je, kje si rastline najdejo prostor.

Poleg nostalgije oziroma hrepenenja po domovini, ki ga nosijo v sebi generacije številnih priseljencev, Argentince povezujeta dve strasti - tango in nogomet. Že prvi večer se odpravimo na večerjo v gledališče, kjer plešejo tango. Med predstavo postrežejo z asadom - znamenito argentinsko govedino in črnim vinom. Predstava je polna strasti, ki skupaj z vinom raztopi še tako veliko gorenjsko zadržanost. Dvorano polnijo turisti z vseh koncev sveta, strežejo šarmantni natakarji, mične gospodične ponujajo cvetje in južnoameriško vzdušje pričarajo še pred prihodom plesalk in plesalcev na oder.

Nato se začne. Plesalke in plesalce spremlja orkester izvrstnih glasbenikov. Vrstijo se plesne skupine in pari, najprej mlajši, nato pridejo na vrsto malce starejši in po aplavzu sodeč je zvezda še vedno starejši plesalec, ki mu prisodimo več kot petdeset let. Pleše z neverjetno eleganco, vsak njegov gib izžareva malce zadržano strast, kakor se njegovim letom spodobi. Kdove koliko let že pleše, verjetno vse življenje, saj sicer ne bi bil tako dober.

Carlos Gardel še vedno pooseblja tango, čeprav po rodu ni bil Argentinec, po vsej verjetnosti je bil v Marsellu rojen Urugvajec, ki je vrhunec svoje kariere doživel v Buenos Airesu. Na njegovo podobo niso pozabili med večerom tanga, ki smo ga doživeli v enem od številnih gledališč, ki jih v Buenos Airesu vsak večer napolnijo številni obiskovalci.

Tango je pravzaprav ljudski ples, ki je nastal pred stoletjem, v času množičnega priseljevanja v Argentino. Priseljenci so s seboj prinesli veliko glasbenih stilov, od italijanskega belcanta do francoskega šansona in židovskega klecmarja. Celo Slovenci so z valčkom in polko pristavili svoj lonček. Vse te različne kulture so se premešale v španskem loncu, svoje pa so seveda prispevale tedanje družbene razmere v Argentini. To je bil čas, ko so veleposestniki začeli ograjevati svoje farme, na katerih je živelo veliko gavčev (kmetov), ki so se zato priseljevali v mesto. Tako je nastala podoba plesalca tanga s klobukom, rutko in nožem, torej "mačo" stil. Po drugi strani je bil čas, ko so odpravljali sužnjeposestniški sistem, zato se je črnski ritem prav tako pomešal v tango.

Prvotni tango je bil preprost, vesel ples, namenjen zabavi. Pevec Carlos Gardel mu je dodal šarm profesionalnosti. Hkrati pa so na tango vplivale tudi kasnejše argentinske razmere s svojimi vojaškimi udari in bili so časi, ko je vojaška hunta ljudem celo prepovedala druženje, kar je za južnoameriške razmere huda stvar. Vendar tanga niso prepovedali, umaknil se je v podzemlje, v beznice. Postal je bolj žalosten, temačen, vanj se je naselil patos. Ko danes gledaš in poslušaš tango, je glasba vesela, besedila pa so pogosto žalostna. Toda tango nikoli ni mevžast.