Delavce mineva potrpljenje

Agonija v škofjeloškem LTH traja že nekaj časa, večina delavcev čaka doma, zadnja izplačana plača je bila januarska. David Švarc, predsednik tamkajšnjega svobodnega sindikata, govori o razmerah, v katerih životari okoli tristo še zaposlenih delavcev.

David Švarc je bil v teh mesecih, kar vemo za težave nekdaj ugledne in uspešne loške tovarne hladilnikov, medijsko najbolj izpostavljena osebnost. Javnost je obveščal o tem, kako potekajo pogovori z upravo, opozarjal na težave delavcev in bil med organizatorji opozorilne stavke, s katero so opomnili odgovorne, da je njihovega potrpljenja počasi dovolj. David Švarc je v LTH zaposlen 18 let, na delovnem mestu kontrolorja kakovosti. V tovarni sta delala že njegov oče in stari oče. Od leta 2001 je v odboru tovarniškega sindikata, tri leta tudi njegov predsednik.

Kakšne so trenutno razmere v LTH? Ali proizvodnja še vedno ne dela?

»Razen peščice delavcev na terenu v Ljubljani in administracije, to je okoli 80 ljudi, tovarna ne dela. V zadnjih štirih mesecih nismo delali vsega en mesec. Proizvodni delavci so že dva meseca brez dela. Način, na kakršnega so ljudje ostali doma, je grozljiv. Pred dvema mesecema so jih poslali domov, nadrejeni so jim rekli, naj vsak dan okoli enih pokličejo, ali naj naslednji dan pridejo delat. Ko so poklicali, so jim dali enaka navodila in tako iz dneva v dan, dokler niso naposled na recepciji dobili sporočila, češ nikar ne kličite več, kar doma bodite, vas bomo že poklicali, ko vas bomo potrebovali. In tako so nekateri doma že več kot dva meseca. V tovarno so prišli le tedaj, ko smo jim razdelili sindikalno pomoč.«

Ker ni dela, najbrž ni tudi plač?

»Zadnje, kar smo dobili, so bile januarske plače. Najbolj žalostno je, da v tovarni ne vidimo prihodnosti, da ne verjamemo obljubam uprave v zvezi z zagonom proizvodnje in plačila. Celo tisti, ki smo v tovarni iz dneva v dan, vemo, da ne bo to nikoli plačano. Odgovorni za to vedo in nas zavestno držijo v takem stanju, kar bi že bilo dovolj za ovadbo proti njim. Tisti, ki smo še ostali v tovarni (večinoma smo domačini), smo z namenom, da bi v LTH delali še leta in leta. Mnogi pa so tudi že odšli.«

Kje vidite največji problem?

»So največji problemi delavcev, da so ostali brez dveh, treh plač, da ne bodo dobili odpravnine? Po mojem mnenju je največji problem dejstvo, da se uničuje podjetje, ki ga niso ustanovili in zgradili sedanji lastniki s svojimi rokami, pač pa so podjetje zgradili Škofjeločani pred 75 leti in so se še desetletja nazaj v korist tovarne veliko odrekali, s prispevki in solidarnostmi. Pred več kot desetletjem pa so tovarno poceni kupili novi lastniki in jo brez slabe vesti zavozili. Za delavce največji problem pa je, da bomo izgubili službe. Včasih je LTH zaposlovala več kot tisoč ljudi. Danes nas je še tristo (odpovedi jih je od začetka leta dobilo dvajset), starostna struktura je visoka, izobrazbena nizka. Za te ljudi se sprašujemo in vodstvu polagamo na vest: kje bodo sedaj dobili službo. Tu ni problem ene ali dveh plač, pač pa tega, da bi moralo veliko teh delavcev do pokojnine delati še deset let.«

Predsednik sindikata ste ravno v najtežjem obdobju tovarne. Ima sindikat v teh razmerah sploh kakšno moč, da karkoli stori?

»V LTH ta čas res vlada specifična situacija. Podjetje nima denarja, plač pa ni, ker se zadnje čase nič ne dela in jih zato niti ni pričakovati. Delavci zahtevamo to dvoje, vendar smo pri tem ohromljeni. S kakršnimi koli sindikalnimi ukrepi, denimo s stavko, tega ne moremo doseči ravno zato, ker ne delamo. Tako nam je odvzeto sicer najmočnejše sindikalno orožje. Saj smo poskušali s pritiski na upravo in lastnike doseči kako rešitev, tudi s pozivi na njihovo moralo. Če bi ob tem ostajali zaprti za vrati podjetja, bi najbrž dosegli še manj, kot smo sicer. Tako pa se je to dogajalo pred očmi medijev. Ob tem smo bili v sindikatu deležni veliko očitkov, češ da uničujemo podjetje. Vendar imamo več kot čisto vest glede na vse naše aktivnosti samo letos. Koliko smo pomagali naši upravi in stopili skupaj, da bi tudi prek države prišli do rešitev za zagon proizvodnje. Po zagotovilih naše uprave in komercialistov smo imeli velika naročila, tako da bi proizvodnja z majhnim vložkom po našem prepričanju lahko stekla. Trudili smo se in smo pomagali upravi, ki se sama ni bila sposobna dogovoriti z ministrom za gospodarstvo. Sindikat v LTH je prek zveze svobodnih sindikatov dosegel, da so bile aktivnosti speljane. Zakaj pa naša uprava pri tem ni uspela, nam ni jasno. Ves čas smo spraševali, zakaj je glede na naročila in naše trdo delo prišlo do situacije, da ni denarja in da ni niti ubogega pol milijona evrov za repromaterial. To so stvari, za katere smo jasno dali vedeti, da bomo iskali razloge, zakaj je do tega prišlo in kje je denar iz LTH-ja. Prepričani smo, da se nas je enostavno pokradlo. Lastnikom je lahko, oni se izmuznejo in se ukvarjajo z nekimi drugimi dejavnostmi, delavec pa ostane brez vsega. Ko se z delavci o tem pogovarjamo, marsikdo reče, saj ni vredno, saj se še nikomur na vrhu nikoli ni nič zgodilo, nihče ni za nič odgovarjal. Ampak jaz vedno rečem, da se je tega vredno lotiti, pa naj bo LTH prvi, kjer nam bo uspelo, da bo nekdo pošteno odgovarjal, če je zavozil podjetje. Če bi se to zgodilo, mi bo v veliko večjo uteho, kot pa če dobim ne vem kakšno odpravnino. Naj se tresejo tisti, ki so oškodovali podjetja in delavce, da bodo enkrat naleteli na take ljudi, ki jim ne bodo dali miru, če so naivno množico prinesli okoli in brez vsake slabe vesti pokopali nekoč uspešno podjetje. Naj povem, da bomo naredili vse, da dobimo v roke vse dokumente, ki nam bodo pomagali razkriti nepravilnosti, ki so se zagotovo dogajale v tovarni. Vse v LTH-ju, ki karkoli vedo o tem, prosimo, naj tega ne skrivajo, pač pa naj nam povedo, da se te nepravilnosti razkrijejo.«

Kakšne so možnosti delavcev?

»Marsikdo je to že vzel v svoje roke. Kdor je bil dovolj hraber ali imel možnost, je to podjetje zapustil. Če je imel srečo, je dobil drugo službo. Za nas, ki še ostajamo, pa je rešitev, da se stvari, ki nam jih lastniki in vodstvo ves čas obljubljajo, tudi uresničijo. To pa bi moralo biti zelo kmalu, kajti mineva nas potrpljenje in delavci ne bomo več dolgo čakali.«

Kako vse to doživljate ob 1. maju, delavskem prazniku?

»Kot predsednik sindikata in zaposlen to zgodbo doživljam kot tragično. Ob tem tudi na vlogo države gledam zelo kritično, da sploh dopušča takšna ravnanja lastnikov, ki delavce spravijo v nemogoč položaj. Od države dobivamo veliko lepih in spodbudnih besed, ki pa niso dejanja. Naj naši državni vodje še tako govorijo, da razumejo tegobe delavcev, naj jim kar povem, da jih ne razumejo. Ne vedo, kaj preživlja delavec brez možnosti dela, več mesecev brez plače, saj bi se sicer drugače obnašali. Država zase že zna poskrbeti. V trenutku, ko je bila tovarna dolžna davčni upravi, so enostavno zablokirali račun. Delavec pa tega ne more narediti. Mi smo zvezani, do denarja ne moremo priti, delavcu ostane le, da gre na cesto. A v našem primeru še stavka ne zaleže. Imeli smo jo in menim, da smo to dobro naredili, če ne zaradi drugega, zato, ker je to pritisk na upravo, ki se je doslej obnašala arogantno.«

Kako medtem živijo delavci?

»Pri nas se plače začnejo s 600 evri bruto, torej delavcu ostane 430 evrov, veliko tako nizkih plač pa je še obremenjenih še s krediti. Če sta mož in žena oba zaposlena pri nas, lahko preprosto izračunamo, koliko dobita za življenje. Sedaj pa smo dva meseca celo brez tako skromnih prejemkov. Naj mi potem ne govorijo, naj še nekoliko potrpimo, kajti ob teh dejstvih nas potrpljenje mineva. Ko smo bili prejšnji teden na RTV snemanju Tarče, kjer je bila beseda o pokojninski reformi, so tam modre glave govorile o tem, naj ljudje že danes varčujemo v drugem in tretjem pokojninskem stebru, da bomo nekoč dobivali boljše pokojnine. Nisem si mogel kaj, da ne bi ob tem pametovanju postavil vprašanja, ali si sploh predstavljajo, koliko lahko človek z minimalno plačo od te odtegne za plačevanje katerega od stebrov. Ali živijo v drugem svetu: kdor dobro živi, bo že lahko dajal petino plače za zavarovanja, a ne nekdo s 400 evri plače, obremenjene s krediti, a še te ne dobi …«