Po pravice spet na ulico

Ob prvem maju, prazniku dela, se spominjamo čikaških demonstracij, na katerih so tamkajšnji delavci zahtevali več pravic.

Kranj – V središču zahtev čikaških delavcev, ki so se na ulici uprli zaradi neznosnih delovnih razmer, je bila predvsem uzakonitev osemurnega delavnika. 4. maja 1886 so se delavci zbrali na mestnem trgu in pričeli splošno stavko. Ko je pred policijsko četo eksplodirala bomba in ubila osem policistov, je policija odgovorila s streljanjem v množico, pri čemer so ubili več ljudi, uradna številka pa se je ustavila na 11 smrtnih žrtvah. Prav s temi krvavimi dogodki se je začela tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela, ki ga od leta 1890 praznujemo tudi na slovenskih tleh.

Že danes bodo na predvečer praznika po številnih slovenskih vrhovih zagoreli kresovi, jutri pa bodo sindikati pripravili slovesnosti ob 1. maju. V sedanjih zaostrenih gospodarskih razmerah ima ta praznik za delavce verjetno še dodaten simbolni pomen. Njihove pravice se znova krčijo; da bi obdržali službo, so pripravljeni popuščati na številnih področjih, od zmanjševanja prejemkov do odpovedovanja dopustu. A ko bo znova ogroženo njihovo minimalno dostojanstvo, opozarjajo v sindikatih, se lahko porušijo normalna družbena razmerja, kar lahko po najbolj črnogledih napovedih pripelje tudi zaostrenih delavskih razrednih bojev. Tudi z zadnjimi demonstracijami pred državnim zborom so želeli delavci predvsem opozoriti, da se breme krize pravično porazdeli in se to ne bo lomilo zgolj na hrbtih delavcev. Upajmo zato, da se časi krvavih delavskih demonstracij ne bodo ponovili.