Podjetja prihranek vidijo predvsem v ljudeh

Na deklarativni ravni so pri nas pravice zaposlenih urejene na dokaj visoki ravni, povsem drugače pa je pogosto pri udejanjanju teh pravic v praksi, zlasti v sedanjih kriznih razmerah.

Na praznik dela se vsako leto spomnimo žrtev demonstracij v Chicagu leta 1886, ko so se tamkajšnji delavci uprli proti izkoriščanju in zahtevali več delavskih pravic, predvsem uzakonjen osemurni delavnik. V boj za svoje pravice se delavci še danes pogosto odpravijo na ulice. Po prepričanju sindikatov je na deklarativni ravni za delavske pravice sicer dobro poskrbljeno, v praksi pa naj bi se vračali na začetek industrijske revolucije. Narobe pa delodajalska stran meni, da je za delavske pravice v Sloveniji poskrbljeno bolje kot v številnih tudi bolj uspešnih evropskih državah. Njihov obseg naj bi bil sploh v sedanjih gospodarskih razmerah celo preširok.

Po besedah predsednika Sveta gorenjskih sindikatov Rajka Bakovnika vsako leto ob 1. maju opravijo neko samoanalizo oziroma pregled za nazaj, da bi ocenili, kakšna je kakovost in perspektiva življenja delavcev. V sedanji krizi se po njegovem razkriva več stvari. »Podjetja so se znašla v težkih razmerah, a večino svojih težav bi želeli reševati na račun cene dela; vsi iščejo bližnjice,« je poudaril Bakovnik in nadaljeval, da med svetle izjeme sodijo podjetja, ki so v kriznih razmerah pripravila sanacijske programe in je varčevanje pri plačah šele na zadnjem mestu. »V tej krizi je večina videla prvi in edini prihranek pri ljudeh. Zato smo tudi sindikati tako ostro reagirali in posledica so bile demonstracije v Ljubljani,« je pojasnil Bakovnik. Večina ljudi, pravi, ima namreč občutek, da je večinsko breme krize na hrbtih delavcev. »To pa je nevarno početje, če bomo nadaljevali v tej smeri, saj se med zaposlenimi ustvarja negativna psihoza.«

Vračanje na začetek industrijske revolucije

Izkazalo se je tudi, nadaljuje Bakovnik, da so v mnogih podjetjih poskušali iskati delovno pravne bližnjice. »Probleme bi reševali kar po domače. Tu se je pokazalo, kako so delavci že tako ali tako ranljivejši v primerjavi s kapitalom. Brez organiziranega strokovnega pristopa bi bile njihove pravice radikalno kršene, zato je naša pravna služba vsak dan prisotna v treh, štirih podjetjih po Gorenjskem, da zastopamo pravice zaposlenih pri sprejemanju protikriznih ukrepov.« Med kršitvami pravic zaposlenih je omenil predvsem siljenje delavcev v podpisovanje aneksov k pogodbam o zniževanju plač, neustrezne postopke pri premeščanju in odpuščanju delavcev, izkoriščanje prisilnih dopustov … »Razmišljanje, da bodo podjetja preživela, če bodo zategnili pasove pri delavcih, je napačno. Zaposleni niso figure na šahovnici, ki jih lahko poljubno prestavljaš sem in tja. Zavedati bi se morali, da so prav delavci tisti, ki ustvarjajo dodano vrednost v podjetjih.« Prepričan je, da bi se sicer ob upoštevanju pozitivne zakonodaje marsikatero stvar dalo uskladiti s sindikati, saj so pri tem partnerji.

Po obsegu zapisanih delavskih pravic smo po prepričanju Rajka Bakovnika sicer res v 21. stoletju, dejansko pa naj bi bili v mnogih primerih v razmerah, kot so veljale ob začetku industrijske revolucije, zlati zaradi šikaniranj in ustrahovanj delavcev. Po mnenju podpredsednice Združenja delodajalcev Slovenije Vande Pečjak je to preveč ostra opredelitev sedanjih razmer. Meni namreč, da je pri nas še veliko dobrih podjetij, kar nekaj pa je tudi takih, ki vodijo slabo prakso. »Problem je, ker pri nas ni učinkovitih postopkov ugotavljanja odgovornosti v teh podjetjih.« Pri tem izpostavlja zlasti vlogo nadzornikov, ki bi morala biti po njenem boljša. »Res je, da se ne moremo primerjati z Belgijo ali Luksemburgom, a tudi ne dosegamo še take dodane vrednosti kot v teh državah.« Obstaja nekaj svetlih izjem, dodaja, kjer se približujemo evropskemu povprečju, recimo v farmacevtski dejavnosti, podjetjih, kjer proizvajajo izdelke visoke tehnologije, nekaterih servisnih storitvah …

Vanda Pečjak je prepričana, da je obseg pravic zaposlenih pri nas na zelo dobri ravni. »To dokazujejo tudi podatki, kolikšen delež bruto domačega proizvoda namenimo za to, saj je eden višjih v Evropi.« Zakonodaja tako po njenem ureja pravice zaposlenih na primerno visoki ravni, še zlasti v kontekstu sedanje gospodarske krize in v primerjavi z drugimi evropskimi državami. »Težave pa pogosto nastanejo pri njihovi izvedbi v praksi, ko se zakoni in določila iz kolektivnih pogodb občasno ne spoštujejo, inšpekcijski nadzor pa je premalo prisoten ali pa ukrepi ne zaležejo. Teh primerov je veliko in na to opozarjajo tako delodajalci kot zaposleni,« je pojasnila Vanda Pečjak. Zato je prepričana, da bi morali tisti, ki ne spoštujejo zakonov, ki urejajo pravice zaposlenih, tudi kazensko odgovarjati. Obenem je mnenja, da bi morali biti mogoče pri določanju obsega teh pravic tudi bolj prožni, sploh če gledamo v luči sedanje gospodarske krize. »V zakonih in predpisih bi morali te pravice posebej opredeliti tudi za razmere, ko nam ne gre najbolje oziroma ko organizacije slabo poslujejo. Recimo: če ne dosežemo načrtovanih rezultatov, bi se moralo to poznati tudi pri prejemkih zaposlenih v delu, ki je vezan na poslovne rezultate.« Tako kot imajo, dodaja, vso možnost, da v skladu z določili zakona in kolektivnih pogodb s sindikati dogovorijo pogoje o udeležbi na poslovnih rezultatih oziroma na dobičku. Ravno v tem Rajko Bakovnik vidi sprevrženost sedanjega sistema. »V obdobju dobičkov so nas prepričevali, da dobiček pripada lastnikom, ker imajo največjo odgovornost. Prej so se šli kapitalizem, zdaj, ko je kriza, pa bi imeli socializem, pri čemer naj bi ceno krize plačali delavci,« je oster Bakovnik. Pripravljeni so se dogovarjati tudi o zniževanju plač, pravi, a to mora biti zgolj začasen ukrep. »Ko bi podjetje spet ustvarjalo dobiček, pa bi morali to delavcem vrniti. Ravno v tem vidimo problem. Delavcem sedaj jemljejo pri njihovih pravicah, ko bo kriza mimo, pa bodo na to povsem pozabili.«

V sedanjih razmerah obseg pravic celo preširok

Pri pravicah zaposlenih, je prepričana Vanda Pečjak, bi se morali zgledovati tudi po drugih evropskih državah, saj mnoge celo bolj razvite države tega nimajo urejenega na tako visoki ravni kot pri nas. »Recimo dopust, bolniško odsotnost, razne dodatke … V združenju smo mnenja, da bi morali te stvari pregledati in jih drugače urediti ter prilagoditi tudi sedanjim gospodarskim razmeram.« V sedanjih razmerah naj bi bil po njihovem prepričanju obseg pravic zaposlenih celo preširok, saj so bili zakoni, ki jih morajo delodajalci spoštovati tudi v kriznih razmerah, napisani v času, ko nam je šlo še zelo dobro. Zato se ne strinja s trditvijo sindikatov, da se breme sedanje krize lomi predvsem na hrbtih delavcev. »Na prvi pogled je mogoče res videti tako, ko se zapirajo podjetja, skrajšuje delovni čas … A to velja za vse, ki so zaposleni v tem podjetju, ne le za delavce.« Strinja pa se, da mogoče funkcija nadzornih organov v posameznih podjetjih ni vedno taka, kot bi pričakovali. »Če je nekdo sprejel napačne poslovne odločitve, potem je treba korektno izvesti postopke ugotavljanja odgovornosti teh oseb. Treba je prevzeti odgovornost za škodljive odločitve.« Sedanja vlada se trudi, pravi Vanda Pečjak, da bi to uredili z drugačnim pristopom k imenovanju članov nadzornih svetov. A po njenem je še prezgodaj ocenjevati, kaj bodo prinesle spremembe na tem področju. Rajko Bakovnik pa meni, da se je ravno v krizi pokazalo, da je cesar gol. »V času gospodarskega vzpona in velikih dobičkov smo vztrajali, da bi imeli tudi delavci več od tega, a so nam takrat razlagali, da ni čas ne za večje plače ne za druge ugodnosti, ker je treba vlagati v razvoj in prestrukturiranje podjetij. Glede na to, da se je izkazalo, da so mnogi povsem nepripravljeni na krizo, so očitno nekateri samo dobro služili.«

In do katere mere so se torej delavci še pripravljeni odpovedovati svojim pravicam? Rajko Bakovnik odgovarja, da v tem času delavci niti nimajo velike izbire, a prag vzdržljivosti po njegovem predstavljajo prihodki, ki ogrožajo minimalno dostojanstvo človeka. »Ko ljudem vzameš sredstva za normalno preživetje, se normalna družbena razmerja porušijo in delavci gredo na cesto.« Prav zadnje demonstracije so po njegovem pokazale, da ljudje niso pripravljeni iti pod prag preživetja. Prepričan je, da bi v primeru, da bi se to nadaljevalo, lahko pripeljalo tudi so zaostrenih delavskih razrednih bojev. »Upam, da se to ne bo zgodilo,« je še dodal Bakovnik.