Začeli smo

Glasove sredine vadbe.

Prejšnjo sredo smo se prvič zbrali pred Gorenjskim glasom in se podali na skupno kolesarjenje. Zbralo se nas je približno štirideset kolesark in kolesarjev. Število me je zelo presenetilo in tudi direktorica je bila nadvse prijetno presenečena nad odzivom. Tako kot sem napovedal, ni šlo brez njenega podrobnega pregleda udeleženk in udeležencev pred štartom. Mene je celo zmerjala, zakaj še nimam gume na feltni! Ko sem ji razložil, da pnevmatika je na obroču, ampak zelo tanka in »napumpana« do maksimalne trdote, je dejala, da naj se šalim s kom drugim.

Lani smo bili veseli, da so se nam v celem letu pridružile tri ženske. V sredo jih je bilo petnajst! Kot kaže, bo kmalu tako, kot sem napovedal že lani: treba bo organizirati posebno žensko kolesarsko sekcijo, ker moški ob takem »opletanju jezikov« ne bomo mogli kolesariti. Lep kazalnik resničnosti moje napovedi je bila Valerija, ki je vso pot govoričila in govorila hitreje, kot pa vrtela pedale. Potem je na klancu skozi Senično še hitela predavat, da bi bilo bolje, če bi šla peš, ker bi potem lažje govorila. Strpno in poslušno sem ji pomagal, vendar kot pomagač na teh vadbah ne bi kaj prida zaslužil, ker so vse dobro pripravljene na novo kolesarsko sezono. Ženske in še nekaj fantov, ki zase pravijo, da so bolj panoramski kolesarji, so z mano vred prekolesarili krajši krog v dolžini 28 km. Edini omembe vreden klanec je bil tisti skozi Senično. Nič kaj lahek, a ne pretežek za našo prvo vadbo. Vsi smo ga prekolesarili in zaradi njegove težavnosti potem nismo imeli izgovorov, da ne bi spili kake osvežilne pijače v piceriji Gorenc. Seveda smo bili nekaj minut pred skupino B, se pravi Gregovo hitrejšo skupino, ki je prekolesarila 55 kilometrov. V njegovi skupini so tisti bolj »besni« šoferji specialk, tisti, ki so celo zimo pridno vadili z nami na statičnih kolesih in še sami, tisti, ki imajo v nogah tisoč in več kilometrov. No, sedem tisoč jih ima naš Đuro Čulibrk, drugi jih imamo precej manj. Med nami je bil tudi olimpijec Jože Valenčič, čigar udeležbe sem se nadvse razveselil. Kot je bilo videti, so bili zadovoljni s traso in tempom. Težav ni bilo, hvala bogu tudi padcev in okvar ne. Vse je teklo tako, kot si lahko želimo, saj veste: največja skrb pri tako številni udeležbi je varnost v prometu in s tem naša osebna varnost. Nikoli si ne smemo dovoliti, da bi divjali čez svoje zmožnosti in sposobnosti, saj bi s tem naravnost izzivali nesreče.

Nujno moram napisati, da je število naših članov v sredo naraslo in da je že večina opremljena z majicami in hlačkami, na katerih piše Gorenjski glas, in da imamo na glavah čelade Met prav tako z napisom Gorenjski glas. Vse več nas je, ki širimo dober gorenjski glas po Gorenjski.