Nikogaršnji otrok

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

Bernardova mama ni vzdržala življenja, ki ga je živela. Prerezala si je žile, Bernard jo je našel mrtvo v shrambi, kamor se je zavlekla. Odkril jo je povsem slučajno, ko je iskal rezervno zračnico za kolo.

Ko je ni bilo več, je tudi on izgubil stanovanjsko pravico.

Bernard se je, pa naj se sliši še tako žalostno, v stiski najraje zatekal v rejniško družino na Štajersko, pri katerih je bil komaj nekaj tednov, preden ga je socialna delavka spet odvlekla v »staro gnezdo«.

»Edino tam so z menoj ravnali kot s človekom. Ona (rejnica) me je nahranila, me oblekla, lahko sem se naspal, umiril in odpočil od življenja, ki sem ga živel. Bil sem že polnoleten in nikogaršen. Prepuščen sem bil ulici in lastni iznajdljivosti. V življenju sem se naučil le tega, kako se čim hitreje izogniti udarcem in kako najlažje preživeti, ko te »zagrabi« želja po objemih in nežnostih. Imel sem kratke avanture z ženskami, nič resnega, ljubiti sploh nisem znal. Bil sem izropan vsakega čustva. Predvsem pa občutka stalnosti in pripadnosti. Kakor hitro sem bil na nekem mestu več kot dva, tri mesece, sem se že naveličal in notranji glas me je začel preganjati in gnati naprej. Hitro sem menjal službe, pa še to le takrat, ko sem bil popolnoma v riti, brez tolarja v žepu. Nek znanec je poleti lovil turistke po obali, pridružil sem se mu, a kaj, ko nisem bil ravno lep in postaven, da bi se punce lepile tudi name. Kakšno starejšo bi še ujel, a do teh pa jaz nisem imel apetita. Nekaj časa sem preživel tudi med klošarji na obali, pa v Ljubljani, Zagrebu. Povsod me je bilo dosti, leta pa so tekla …«

Zaradi več vlomov v avtomobile je skoraj leto dni prebil tudi v zaporu. Pa mu ni bilo slabo, vsaj tako mi je zatrdil. Ob obilici časa je začel zahajati v knjižnico, a kaj, ko je bral bolj slabo, nikoli ni bil dovolj vztrajen, da bi lahko dlje časa sedel ob šolskih knjigah.

»Vseeno sem se, že zaradi dolgočasja, potrudil, da sem buljil v knjige. Najprej le v stripe in kriminalke, potem pa sem odkril knjigo o robotih in računalnikih. Napisal jo je neki ameriški znanstvenik Asimov. Zazdelo se mi je, da bi pa to bilo nekaj, s čimer bi se lahko ukvarjal. Prosil sem, ali se lahko vpišem v računalniški tečaj, to sem tudi storil in moram reči, da sem prvič v življenju ob nečem užival. Ugotovil sem, da sploh nisem tako zabit, za kakršnega sem se imel. V zaporu smo imeli star in dotrajan računalnik, ki je bil nenehno v okvari. Poskušal sem ga razdreti in na novo sestaviti, žal mi ni uspelo, še kaznovan sem bil za »poškodovanje inventarja«. Komaj sem čakal, da pridem na svobodo, bil sem poln načrtov in v meni je kar vrelo od velikih želja …«

Napisal je kar nekaj prošenj v takrat hitro nastajajoče računalniške firme. Povsod, kamor je prišel, so zmajali z glavo, ko so ga, zanemarjenega, kot je bil, zagledali. Tudi njegov pravopis je bil več kot žalosten, a tega se sploh ni zavedal, dokler mu ni nekdo vrgel pod nos, da na pol pismenih že ne bodo zaposlovali.

»S težkim srcem sem stopil po nasvet k »moji« nekdanji socialni delavki, a se je že upokojila, tisti pa, ki jo je nadomeščala, pa se ni zdelo vredno, da bi se z menoj ukvarjala, ker nisem bil več v njihovi pristojnosti. Spet sem jo mahnil k svoji dragi rejnici, ki pa ni imela denarja, da bi mi kupila nova oblačila. Vseeno sem ostal pri njej približno pol leta, saj sem dobil službo v bližnji mesni industriji. Vsak tolar sem dvakrat obrnil, preden sem ga zapravil za cigarete ali pivo. Ker sem bil spet zavarovan, sem si šel popravit tudi zobe. Če sem pošten, se sam nisem niti zavedal, da je z njimi kaj narobe. Še opazil nisem, da mi je smrdelo iz ust. Na to neprijetnost so me opozorili na obveznem zdravniškem pregledu. Bil sem celo zelo užaljen, ko so mi rekli, saj sem imel občutek, da me hočejo ponižati. A me je potem rejnica pomirila, češ, da bi bilo res bolje, če se malo uredim, da sem kot kakšen zanemarjen cigan,« se nasmehne Bernard ob še ne tako davnih spominih.

Od ostalih otrok, ki so bili v reji, se je poskušal naučiti nekaj malega slovnice, toda ne preveč uspešno.

»V mojem znanju so bile prevelike luknje, zato sem kmalu obupal. Vseeno pa sem vsaj toliko zaupal vase, da sem še naprej trkal na vrata. Končno sem imel srečo in me je poskusno vzel v službo nek lastnik več tovornjakov.«