Avtorske pravice na internetu

Avtorsko pravo je zaokrožena celota nekih sistemskih pravnih pravil, katerih osnovni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del.

Večni izziv avtorskega prava je, kako določiti, kje se končajo izključne pravice in se začne prost javni dostop. Digitalna tehnologija, še posebej internet, ki je s svojo digitalno, interaktivno in razdrobljeno medmrežno arhitekturo drastično spremenil dinamiko in ekonomiko kopiranja, še dodatno obremenjuje že tako problematično in rahlo ravnotežje med lastninskimi interesi nad avtorskimi deli na eni strani in javnim dostopom do teh del na drugi.

Delo avtorja je avtorsko delo, in če njegovo delo brez dovoljenja snamemo z interneta, kršimo Zakon o avtorski pravici. V Sloveniji je kršitev moralne in materialne avtorske pravice kaznivo dejanje že od leta 1995. Kršitve avtorskega prava in kraja intelektualne lastnine so na internetu v času širokopasovnih povezav in omrežij precej razširjene. Kljub enostavnosti in razširjenosti tega početja, in kljub temu, da intelektualna lastnina ni fizično oprijemljiva in se zato njena kraja razlikuje od navadne kraje fizičnih dobrin, je tako početje zakonsko sankcionirano. Pravzaprav se zakonodaja čedalje bolj razvija v smeri zaostrovanja sankcij in resnejše obravnave tovrstnega početja, ne pa tudi k reformi avtorskopravne zakonodaje v smeri večanja pravic uporabnikov.

Z digitalno tehnologijo se danes hitro znajdemo na drugi strani zakona. Avtorske pravice so danes množično kršene. Le nekaj sekund po prvi kopiji kateregakoli filma lahko piratsko kopijo tega filma najdemo na internetu. S pojavom interneta se je razvil strah, da je internet medij, s pomočjo katerega je lahko vse nenadzorovano reproducirati. Avtorsko pravo se je odzvalo predvsem na strah glasbene, filmske in programske industrije, ki so želele svoje izdelke dodatno zavarovati za poslovni model na internetu. Avtorska pravica se je s posegom na internet povečala, obenem so se povečale tudi kazni in preganjanje.

Digitalna tehnologija omogoča neomejeno distribucijo glasbe, filmov, programov, obenem pa ta tehnologija omogoča tudi popoln nadzor nad vsem, kar se na internetu zgodi. Kdor ponuja dostop do interneta, dostopa do podatkov o dogajanju na internetu. Tako se je znova odprl problem zasebnosti na internetu. Bolj kot bomo želeli imeti popolne iskalnike, več zasebnosti bo potrebno žrtvovati. Iskalniki nas lahko zelo dobro poznajo, sledijo lahko stvarem, za katere mislimo, da so le naša stvar. Tako lahko o nas zelo veliko vedo tudi internetni ponudniki.

V vladni strategiji razvoj informacijske družbe se je znašla oznaka Creative Commons. Creative Commons je neprofitna mednarodna organizacija, ki ponuja uporabo licenc, ki ustrezajo modernim potrebam. Namenjena je ustvarjalcem, ki bi svoja dela na internetu radi ponujali pod nekoliko bolj svobodnimi pogoji. Vsak, ki bi rad objavil svoje delo na spletu, mu lahko priključi licenco, z njo pa da svoje delo na uporabo pod pogoji, ki jih sam določi. Licence so prosto dostopne in brezplačne, pod to licenco je tako objavljenih že 60 milijonov del.

Več kot polovica uporabnikov interneta uporablja računalnik doma ali pa v službi, pri tem pa ima kar 65 odstotkov slovenskih gospodinjstev računalnik, več kot polovica pa internetni priključek. Skoraj 70 odstotkov uporabnikov ima CD ali DVD zapisovalnik kot računalniško enoto za reproduciranje bodisi doma bodisi v službi, Skoraj 60 odstotkov kupuje CD-je, malo več kot polovica DVD-je. Tistih, ki kupujejo več kot deset CD-jev na mesec, je skoraj 14 odstotkov, več kot deset DVD-jev pa skoraj šest odstotkov. Daleč najpogosteje uporabniki presnemavajo svoja lastna dela. Po deležu kopiranih del sledi presnemavanje avtorskih del iz omrežij, med katerimi je velik delež maloštevilnih posameznikov, šest odstotkov, ki takih del prekopirajo več kot 40 na mesec.