Otroci so več kot le številke

Skoraj tri desetletja je osnovno šolo Staneta Žagarja vodil Niko Slapar.

Delo ravnatelja v osnovni šoli Staneta Žagarja je Niko Slapar opravljal kar 29 let vse do svoje upokojitve pred dobrim mesecem. Z njim smo se med drugim pogovarjali o prednostih in slabostih devetletne osnovne šole, katere uvedbo, pravi, je ves čas podpiral, medtem ko o nekaterih drugih novostih, ki jih poskušajo vpeljati v šolstvu, nima tako dobrega mnenja.

O osnovni šoli Staneta Žagarja se ni veliko govorilo. To pomeni, da niste imeli kaj pokazati ali da je ta šola zgolj tako neproblematična?

»Izbral bi drugo možnost, saj dejansko v vseh teh letih ni bilo česa takega, kar bi lahko zaznavali kot nek problem, še zlasti ne česa, kar bi se vleklo iz leta v leto in bi nas delalo za problematično šolo. Je pa tudi res, da po drugi strani mogoče nismo tako poskrbeli, da bi se v javnosti oziroma medijih videli rezultati našega dela. Prepričan pa sem, da starši naših otrok vedo, kakšno šolo obiskujejo njihovi otroci. Z vpisom zato nikoli nismo imeli težav, prej nasprotno.«

Osnovno šolstvo vse čas zaznamujejo številne spremembe, največja je bila gotovo uvedba devetletke. Kako ste sprejemali vse te spremembe?

»Prehod na devetletno osnovno šolanje je bil sprejet z najširšim konsenzom. Tudi v naši šoli smo jo pričakali povsem z odprtim srcem. Je pa res, da nismo želeli biti med tistimi, ki so se odločili za poskusno uvajanje.«

Zakaj ne?

»Eden od razlogov je bil morda tudi to, da smo se večno soočali s prostorsko stisko. Devetletka pa je med drugim zahtevala enoizmenski pouk. Po drugi strani pri tako velikih spremembah nikoli nismo hoteli biti v prvih vrstah.«

Zakaj ste bili tako previdni?

»Pri teh stvareh kaže biti malo previden. Glede nivojskega pouka je bilo recimo tudi v strokovnih krogih veliko različnih mnenj in kup pomislekov. Uvajali naj bi ga delno že v drugi triadi in potem v 8. in 9. razredu pri slovenščini, matematiki in tujem jeziku. Tudi to je bil mogoče razlog, še zlasti pri meni osebno, da nismo tako hiteli. Pod ministrom dr. Milanom Zverom so prav na tem področju stvari toliko spremenili, da nivojski pouk ni bil več edina možnost, ampak zgolj ena od možnosti. Poleg nivojskega pouka je bilo tako mogoče oblikovati tudi heterogene skupine, kar je pomenilo klasičen pouk z manjšim številom učencev v razredu. To smo uvedli pri slovenščini in angleščini, pri matematiki pa smo obdržali nivojski pouk.«

V zvezi z devetletko je še vedno mogoče slišati veliko kritik tako s strani učiteljev kot staršev …

»Uvedbo devetletke bi na vsak način pozdravil. Mislim, da je tak vstop v šolo, ko imamo v 1. razredu eno učiteljico in najmanj pol vzgojiteljice precej idealen. Nekaj več smo pričakovali tudi od opisnega ocenjevanja, ki se je po mojem žal izrodilo v neke zapise o doseganju ciljev, ki so tako zapleteni, da jih težko razumejo starši, morda celo učitelji, da ne govorimo o otrocih, ki so jim pravzaprav namenjeni. Na splošno se mi zdi, da v osnovni šoli izgubljamo preveč moči, energije in časa za ocenjevanje. Osnovna šola ne daje nekih dokončnih znanj, zato bi moralo biti ocenjevanje bolj v vlogi spodbujevalca. Tako pa izgubljamo čas in energijo za ocenjevanje, namesto da bi učili. Glede izbirnih predmetov pa načelno težko rečem kaj proti njim, saj so v šolo prinesli svežino, a je zaradi njih organizacija pouka včasih težko izvedljiva in prinaša tudi težave pri sestavljanju urnikov. Kljub temu smo se v naši šoli potrudili, da otroci v urniku nikoli niso imeli 'lukenj'.«

Pred časom so nekatere šole vpeljale tako imenovano e-redovalnico. Ste osebno naklonjeni tej novosti?

»Osebno temu nisem naklonjen. Otroci so več kot samo številke; na vsak način se je treba pogovarjati, saj je neposreden stik čisto nekaj drugega kot golo posredovanje številk. Za posamezno oceno se lahko skriva marsikaj.«

V zadnjem času je aktualna tudi razprava o uvedbi trajnega mandata ravnateljev. Kaj menite o tem?

»Ne vidim, kaj bi lahko s tem pridobili v osnovni šoli. Kdor si ga je zaslužil, je imel lahko že zdaj trajni mandat, ne da bi mu ga podarili z zakonom. Prav se mi zdi, da se ravnatelja ves čas preverja. Ljudje nismo trideset let enaki, se spreminjamo, lahko tudi na slabše … Za trajni mandat bi bil le v primeru, če bi politika pri imenovanju ravnateljev začela igrati premočno vlogo. V tem primeru bi ravnatelje kazalo zaščititi, sicer naj ostane tako, kot je.«

Delo ravnateljev naj bi oteževalo tudi pomanjkanje avtonomije …

»Pri šolskem ministrstvu imajo že vrsto let polna usta te avtonomije. To je zgolj fasada, medtem ko gre stvar vedno bolj v obratno smer – če smo pred leti otroke kam peljali, recimo na ekskurzijo, smo to s ponosom tudi zapisali v dnevnike. Zdaj pa to skoraj skrivamo, da ne bi imeli premalo ur oziroma ne bi imeli težav pri realizaciji. Vse je preveč določeno v naprej. Od nas se skoraj zahteva, da bi imeli ob vhodu v šolo obešen stenčas, kjer bi imeli za vse leto napisano, kdaj so preizkusi znanja.«

Se je odnos učencev in staršev do šole v letih vašega ravnateljevanja kaj spremenil? Zelo radi namreč govorimo o tem, kako so današnje generacije nekaj povsem drugega, kot so bile včasih …

»Jaz nimam prav nič slabega mnenja o današnji mladini, nasprotno. Navsezadnje je pa danes res težje biti učitelj kot pred leti, ampak je tudi težje biti učenec, starš … Življenje na splošno od vseh nas zahteva več. Vedno so bili v šoli tudi težje vodljivi posamezniki. Vendar obenem tudi drži, da si včasih zgolj prišel s kravato in so te spoštovali, danes pa moraš za to tudi kaj dati od sebe.«

Glavna težava naj bi bila v tem, da so učitelji premalo z učenci, je v odprtem pismu šolskemu ministru zapisal ravnatelj Dušan Merc. Se strinjate?

»Z idejami gospoda Merca sem se pogosto strinjal, saj je bil eden redkih, ki je povzdigoval glas za dobro šolo. Glede te izjave pa mislim, da vsaj ne more biti kar tako posplošena na vso Slovenijo. Mogoče se sam srečuje s takimi stvarmi, na splošno kar tako govoriti o tem, pa ni mogoče. Idealno bi sicer bilo, da bi bili učitelji več z učenci, a idealno bi bilo tudi, da bi bili starši več s svojimi otroki. Če s tem meri na to, da naj bi bili učitelji v šoli tako kot drugi uradniki na svojem delovnem mestu, pa menim, da učiteljskega dela ni mogoče tako uradniško določati kot pri drugih poklicih.«

Kaj pričakujete od bele knjige, ki jo zdaj pripravljajo za področje šolstva?

»Gabrova bela knjiga počasi postaja zastarela. Glede na to, da se vsa družba spreminja, se mi zdi prav, da se razmišlja o teh stvareh. Videli bomo, kakšni bodo rezultati, upam samo, da ne bo šlo za hitro sprejete rešitve. Če kje, je ravno v šolstvu treba razmišljati o spremembah. Seveda pri tem ne gre za neke revolucionarne spremembe, kljub temu pa bo dela za načrtovalce bele knjige na področju šolstva zagotovo dovolj.«