Vloga očeta v družini (2)

Oče dobi svojo vlogo v družini že pred tem, ko se rodijo otroci. Njegov odnos do družine, do razdelitve dela, do partnerke se pokaže mnogo prej.

Otroci, ki pridejo v družino, so pogosto le pravi pokazatelji vsega naštetega. Zelo pomemben je odnos do otrok nasploh. Kako doživlja druge otroke, ali ga moti otroški jok, kakšen način vzgoje zagovarja in zakaj. Koristno je, da imajo moški jasno predstavo o tem, kako se razlikujejo njihove različne vloge v družini. Kdaj in kako so sinovi svojih staršev, kdaj očetje in kdaj možje. Če moški na prvo mesto postavlja svojo mamo in so njene besede zanj svete, bo težje vzpostavil tako partnerski kot starševski odnos. Nekaterim vloge večnih maminih sinov godijo in servis svojih mam pričakujejo tudi od svojih partnerk. Ker pa si le-te želijo imeti odraslega moškega, na katerega se lahko zanesejo, prihaja do pogostih konfliktov. Tako se počasi utrjuje vloga očeta v družini, ki je lahko pasivna ali aktivna, učinkovita ali pa neučinkovita. Biti samo lutka v nekem okolju ni v zadovoljstvo nikomur in zato se slej ko prej pokažejo posledice. Očetje pa poleg stališč o svoji vlogi potrebujejo tudi podporo in spodbudo partnerk. Ob rojstvu otroka mnogi potožijo, da se počutijo nekoristne in da nimajo kaj početi v družini. Poleg tega lahko nastopi neko tiho rivalstvo med očetom in otrokom, ker mati več časa posveti otroku kot možu. To je običajno le izgovor za »izgubljeno« vlogo tistega, ki mu je bila do sedaj namenjena vsa pozornost. Z vlogami je tako kot v filmu. Ali imaš eno izmed glavnih vlog, ali pa si statist. Običajno pa se kar sami postavimo v nek položaj, ki nam ustreza in šele ob nezadovoljstvu začnemo iskati krivca za to, kjer smo. Starševstvo ni tekmovanje za glavne vloge, ni tekma za otrokovo pozornost in za njegove smehljaje. Je razdelitev vseh lepih in tudi težkih trenutkov prav vsak dan in vsako noč.