Ekstremni rekreativec (54)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 20. april 2009 / 06:00

Ekstremni športniki v očeh običajne ženske populacije nikoli ne morejo biti tako nerazumljeni, kot so to lahko rekreativni ekstremisti. Ti že zjutraj dregajo v svojo žensko, češ da je ura šest in naj se končno spravi v kopalnico, ker drugače bo šla nedelja mimo, ne da bi kaj pametnega naredila zase. Da o tem, da nimaš nikoli dovolj simpatične zadnjice in ravno prav napetih trebušnih mišic, sploh ne bi zgubljala besed.

Najhujši možni zadetek v moškem svetu pa so rekreativci, ki gojijo ljubezen do dragih športov, kot so potapljanje, smučanje, pa kolesarjenje, kjer gorsko kolo ali specialka krepko presežeta ceno, po kateri običajni smrtniki kupujemo kolesa.

Seveda niso vsi enaki, sem pa imela pač jaz srečo in naletela na največjega tepca med njimi.

Fant je bil že kot študent nekaj posebnega: ker je takratna prijateljica študirala arhitekturo, jo je še on, v resnici ga je veselila veterina, pa je mimogrede še to doštudiral. Danes je srednjih let, poročen ni bil nikoli, ločen tudi ne, otrok bojda nima, ima hišo, dober avto, fleksibilen delovnik ter zlato ribico.

Z egom do neba se je med številnimi deklicami na internetu vtaknil ravno vame.

Začela sva pestro.

»Kaj počneš?«

»Kuham. Mislim, danes 'kuha' pečica namesto mene.«

»Aha. Ena tistih, modernih deklic, ki ne znajo kuhati. Kaj pa si zamrznjenega dala v pečico?«

»Nič posebnega. Navadno pico.« In nisem rekla, da ne znam kuhati. Danes se mi pač ne da.

»Opala. Lenoba na vidiku. Kako boš pa potem to pokurila?«

Najprej sem stavek preslišala, a ga je precej glasno ponovil.

Hladno sem odgovorila.

»Enostavno. Vrgla se bom na kavč in prižgala televizor.«

Šok.

Ni odnehal. Včasih sem vprašanja o hrani in gibanju preslišala, včasih sva se skregala na smrt, vedno znova pa me je spraševal, ali se bo najina zveza obdržala.

Saj se še začela ni, poznala sva se štirinajst dni, pa je že razmišljal o čudnih nadaljevanjih, o tem, bova zmogla ali ne.

Glede na urnik in različne želje, hobije, njegovo videnje svoje ženske, ukazovalnost in nesprejemanje tujega mnenja – vprašanje, sem razmišljala na glas.

Nekaterim je pač dovolj že samo ideja, da obstaja nekje 'njihov' nekdo.

Potem je nekega dne odšel na izobraževanje v Avstrijo. Preden se je vrnil, sem mu spustila sms, da odhajam službeno v Beograd. Za en teden, največ deset dni. Odgovoril mi je v svojem tipičnem slogu, češ kaj ima od mene, ko me nikoli ni. Pa smo bili spet na začetku: še začela nisva, pa me že ni bilo, o njegovih seminarjih, potovanjih, nujnih nalogah – skratka o tem, da njega nikoli ni, seveda nismo razpravljali.

Minil je teden, dva, trije, mesec, pol leta.

Nikoli več se nisva slišala.

Danes, vidim, si je naredil na spletu nov profil. Celo fotografijo mu je dodal. Z nje vam maha potapljač, stavek za 'pritegnitev pozornosti', kot mu pravijo, pa se glasi:

»Zahteven do sebe in drugih. Bodi komunikativna, razumevajoča, s precejšno mero športnega duha in pripravljena na brezmejna potovanja …«

Po telefonu in s prstom po zemljevidu, sem si mislila.