Iztisniti iz pevca maksimum

V nedeljo, 19. aprila, ob 19. uri bo v dvorani Gimnazije Kranj slavnostni koncert ob 40-letnici Akademskega pevskega zbora France Prešeren. O zboru in osebnih pevskih doživetjih sva se pogovarjala s predsednico zbora Mijo Aleš.

Do nedeljskega jubilejnega koncerta je še nekaj dni. Je vse potrebno že postorjeno, ima predsednica zbora še kakšno delo, ali samo še čaka na nastop in slavnostni večer?

»Zbornik, ki pokriva zadnjih pet let delovanja zbora, je v tisku, ploščo, namenjeno jubileju, smo posneli že lani, da bi jo s seboj ponesli tudi na gostovanje v Argentino, priprave na koncert pa so vseskozi v polnem razmahu. Vedno se najde še kaj, kar je potrebno urediti, od vabil, vstopnic, oglaševanja koncerta do kakšnega ženskega dodatka k naši garderobi in skrbi, da bo v gimnaziji, ki je za zbore še vedno najbolj primerna dvorana v Kranju, vse v redu. Je pa res, da tudi večji del zbora izhaja iz nekdanjih gimnazijcev in dokler v Kranju ne bomo imeli koncertne dvorane, se bomo zagotovo vračali v gimnazijo.«

Tudi sami ste v zbor prišli v vaših najstniških letih pred petindvajsetimi leti …

»Drži, v APZ sem prišla leta 1984, moji pevski začetki pa segajo tako daleč, kot seže moj spomin. Tudi glasbene korenine v moji rodbini so že globoke. Že v šolskih letih je skorajda ni bilo ljudske pesmi, ki je ne bi z očetom zapela dvoglasno, z njim pa sem rada hodila tudi na brezjanski kor, kjer sem spotoma osvojila tudi ves repertoar. Začela sem pri cerkvenem zboru v Predosljah, v srednješolskih letih pa sem se učila solopetja pri prof. Sabiri Hajdarevič, kasneje pa tudi pri Marku Bajuku in Ireni Vremšak Baar. V APZ sem, potem ko je v njem prepevala že sestra Ani, prišla ob njegovi petnajstletnici. Poleg prepevanja, redno ali občasno nastopam tudi v nekaj drugih pevskih zborih, pa že več kot desetletje skrbim za zborovske finance, zadnji dve sezoni pa sem tudi predsednica.«

Biti predsednica ali »samo« ena izmed pevk?

»No, sam naziv zame nima velikega pomena, je pa res, da imam kot predsednica kar precej dela. Saj so me že več let nagovarjali, a sem se vselej branila, saj imam doma veliko družino, pa tudi precej dela v domačem podjetju. Pri delu za zbor porabim ogromno energije in če ne bi imela občutka, da je vse to nekaj vredno, tega zagotovo ne bi zmogla.«

Se spominjate časa, ko ste prišli v zbor in ga primerjate z dandanašnjim?

»Zelo, zelo velika razlika je. Na splošno je v vseh zborih nivo petja v primerjavi s tistim pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti precej višji. Danes med profesionalnimi in amaterskimi zbori na odru pri izvajanju skladb skorajda ne sme biti bistvenih razlik. Razlika je le v tem, da amaterski zbor porabi ogromno več časa za vaje, preden osvoji skladbo, ki jo profesionalci obdelajo hitreje. Kvaliteta amaterskih zborov je danes mnogo višja.«

Kaj pa siceršnje izkušnje v zboru nekoč – danes?

»Lepo bi bilo, da bi lahko naredili »klik« in bi danes zbor nadaljeval tam, kjer smo začeli pred petindvajsetimi leti, z vso tisto mladostno zagnanostjo in energijo … Dejstvo je, da je danes ponudba zborov v Kranju prevelika. Če bi sama imela vpliv na to, bi rekla en seniorski zbor, eden visoke ravni in drugi srednje ter še mladinski zbor. Zdaj pa se dogaja že, da par ljudi skupaj igra nogomet na rekreaciji, potem pa ustanovijo še zbor. Tudi kar se tiče financ je zdaj drugače, saj za pridobivanje sredstev za naše delovanje in nastope na tekmovanjih ter turnejah porabimo veliko več energije, kot nekoč.«

Pa vendar zanimanje za petje ne pojenja, če je toliko novih zborov?

»Saj pravim, zborov je preveč. Nas je bilo včasih 50 na odru, danes nas je 35. Predvsem v vseh ozirih manjka moških glasov, kar je problem pri večini zborov, tenorji so nasploh »izumrla vrsta«. Naš zbor je imel nekoč višji renome, ljudje so si želeli priti vanj, zdaj pa je zborov na pretek … in se ljudje pogosto združujejo predvsem na drugi osnovi, kot študenti, upokojenci, ne pa zaradi čim bolj kvalitetnega petja. Potem je tu dirigent, od katerega je odvisno, kako zna oplemenititi tisto, kar ima v zboru, ali zna od pevcev iztisniti vse tisto, kar zmorejo.«

Kaj menite, v katerih letih gre iskati vrhunec APZ France Prešeren?

»Eden naših največjih vrhuncev je bil septembra 1990, ko je v Sloveniji gostoval eden največjih dirigentov na svetu Šved Eric Ericson. Nekaj dni je delal z nami in imeli smo tudi nekaj odličnih koncertov. On je iz vsakega od nas iztisnil maksimum. Ljudje smo sposobni marsikaj in smo nagnjeni k stalnemu napredovanju.«

Kje so torej novi izzivi APZ France Prešeren?

»V zboru smo postali kar nekoliko razvajeni in zahtevni. Bi si kdo mislil, da nismo z ničimer zadovoljni, je pa res, da smo letos že pripravili tri različne koncertne programe, kar tudi ni kar tako. Naš največji izziv je najbrž vedno znova čimbolj izkoristiti potencial, ki ga imamo pevci.«

Progam tokratnega koncerta bo zelo raznolik, od klasične zborovske literature do pravoslavnih liturgij in rock opere …

»Predvsem smo se želeli lotiti tehtne zborovske glasbe. Mogoče so ruske skladbe nekoliko lažje, Brahms in Schumann pa sta mnogo bolj zahtevna, prav tako pravoslavna liturgija, ki zveni zelo zanimivo. Mogoče izbor pesmi odraža tudi našo raznolikost, doslej smo peli že vse od klasike, popularne glasbe, ljudskih pesmi do muzikalov, gospela in sakralne glasbe.«

Kaj si boste pevci povedali po koncertu?

»Upam, da bodo poslušalci zadovoljni z našim petjem. Mi pa si bomo najbrž rekli, da bi bilo fino, če bi tak program zapeli še kdaj v kakšni veliki koncertni dvorani.«