Matija Majar Ziljski, Slovenec s slovanskim srcem

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / četrtek, 16. april 2009 / 06:00

"Matija Majar Ziljski je bil v svojem pisanju in delovanju zelo pogumen. Žal so mu mnoge stvari spodletele, čeprav je vanje vložil veliko truda. Zato ga imam za Don Kihota slovenske politične in kulturne zgodovine," je na Glasovi preji dejal o velikem Ziljanu raziskovalec njegovega življenja dr. Teodor Domej.

Glasovo prejo smo tokrat na predlog njenega voditelja Miha Nagliča prvič organizirali v slovenskem zamejstvu, v Bistrici na Zilji/Feistritz an der Gail na Koroškem. Govorili smo o življenju in delu pomembnega in dolgo zamolčanega ziljskega duhovnika, časnikarja, zbiralca ljudskega blaga, narodnega buditelja in politika Matija Majarja Ziljskega. Nalogo sta izvrstno opravila voditelj prej Miha Naglič in ugleden koroški Slovenec, slavist ter zgodovinar dr. Teodor Domej, ki je poklicno od leta 1996 naprej deželni šolski nadzornik za pouk slovenščine na srednjih in višjih šolah, zasebno pa raziskuje kulturno in politično zgodovino Slovencev na Koroškem, še posebej vlogo Matija Majarja Ziljskega. Preja je bila za udeležence z Gorenjskega priložnost za spoznavanje preteklosti in sedanjosti Ziljske doline, saj so bili z nami dobri poznavalci Koroške, med njimi tudi nekdanji državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Peter Vencelj iz Kranja, ki ga pot še vedno pogosto zanese k zamejskim Slovencem. Med vožnjo na Koroško je pripovedoval, da je bila v času Matije Majarja Ziljskega dolina popolnoma slovenska. Ko je avstrijski cesar Franc Jožef obiskal Koroško, je med potjo po Ziljski dolini srečal tudi Matijo Majarja, ki je bil takrat župnik v Gorjah ali Gorjanah (Goeriach po nemško), in ga vprašal, koliko Slovencev živi v teh krajih. Samo Slovenci, je odgovoril Matija Majar! To zgodbo je Venclju povedal župnik v Bistrici na Zilji Stanko Trap. Ziljani so bili tudi samozavestni in ponosni ljudje. Vztrajali so pri svoji narodni noši, čeprav jo je hotela cesarica Marija Terezija zaradi prekratkih ženskih kril prepovedati. V Zagoričah/Agoritschach pri Podkloštru/Arnoldstein in v Koče-Muti/Koetschach pa so v času protireformacije pred požigom skrivali protestantske knjige.

Zaradi konjereje, ki je bila edina primerna za močvirnato in kislo zemljo pod Dobračem, se je razvilo furmanstvo. Ziljani so šli s svojimi čokatimi delovnimi konji noriki v svet, prevažali tovor med Salzburgom in Trstom in domov prinašali napredek in zavedanje o pomenu znanja.

Pozabljena Ziljska dolina

V Bistrici na Zilji nas je prijazno sprejela Pepca Druml z dekliškim priimkom Čertov, doma iz Slovenjega Plajberka/Windisch Bleiberg pri Borovljah. Na celovški univerzi je končala študij slovenščine in se poročila z Ziljanom iz Bistrice Ludvikom Drumlom, odvetnikom v Beljaku. Pet otrok imata. Leta 2003 sta kupila propadajoči hotel Stara Pošta sredi vasi, ga obnovila in spremenila v sodoben hotel ter v kulturno in družabno središče Bistrice in celotne Ziljske doline. Tudi zaradi Drumlovih se v Ziljski dolini pogosteje sliši slovenska beseda.

S Pepco smo se povzpeli do cerkve sv. Martina, od koder je čudovit pogled na dolino in Dobrač na drugi strani. Po uničujočem potresu leta 1348, ko se je južni del 2160 metrov visoke gore podrl v dolino in pokopal podse številne vasi in ljudi ter zajezil reko Ziljo, ki je obrnila tok in poplavila dolino, so jo zgradili na skali nad vasjo. Njen skrbnik je med ljudmi zelo spoštovani župnik Stanko Trap, ki pri maši in v vsakdanjem življenju najde za vsakogar prijazno in spodbudno besedo ter tako kot Slovenec neguje sožitje različno govorečih ljudi.

»Do Ziljske doline so se v Celovcu vedno obnašali mačehovsko. To je čudno, saj so bili tu doma nekateri pomembni slovenski politiki, Zilja pa je zakladnica slovenske kulturne in jezikovne dediščine. Ziljska govorica je čudovit primer arhaičnega dialekta. Narodna noša je ena najbogatejših narodnih noš nasploh. Ziljski običaji štehvanja, rejev pod lipo, žegnanj in koledniškega prepevanja so nekaj posebnega. Še pred stotimi leti je velika večina ljudi govorila slovensko. Nemščino so se morali hoditi učiti drugam,« je pripovedovala Pepca Druml. »Bistrica na Zilji, Straja vas, Zahomc, Dole, Brdo, Čajna in Čače so danes zadnje vasi v Ziljski dolini, v katerih po nekaterih družinah še govorijo slovensko. Trudimo se, da bi bilo v ljudskih šolah čim več prijav k dvojezičnemu pouku in da bi dvojezičnost uvedli v enega od vrtcev,« je še povedala. V prireditveni dvorani gostišča smo poslušali stare ziljske pesmi, ki jih je posnel domači, sicer nemški zbor Ojstrnik (tako se imenuje gora nad Ziljsko dolino) in gledali nad 50 let star film o najbolj znanem ziljskem običaju štehvanju in reju pod lipo, ki je bil po scenariju Nika Kureta posnet v izvirnem ziljskem okolju.

Zgodovinarji in etnologi si niso edini o izvoru štehvanja, v katerem mladci jahajo neosedlane konje in med dirom s kijem tolčejo po na kolu nasajenem sodu, nato pa na reju zaplešejo z brhkimi Ziljankami. Eni pravijo, da na štehvanju fantje in možje kažejo svojo spretnost in moč. Za druge pa ima običaj korenine v času turških ropanj po Koroškem. Sod, po katerem tolčejo jahači, naj bi predstavljal glavo turškega vojščaka, ki si zaradi grozodejstev ne zasluži drugega kot smrt. V Zahomcu in v Bistrici štehvajo še danes, običajno na binkoštni ponedeljek.

Duhovnik iz Slomškove šole

Dokumentarni film Izgubljene iluzije Matija Majarja Ziljskega režiserja Andreja Mlakarja je bil celovit sprehod skozi življenje ziljskega narodnjaka in dober uvod v pogovor Mihe Nagliča s koroškim zgodovinarjem dr. Teodorjem Domejem, ki izhaja iz znane Domejeve rodbine v Rinkolah/Rinkolach v Podjuni, in je med najboljšimi poznavalci Matije Majarja Ziljskega. Pred sedmimi leti je v ruskem etnografskem muzeju v Sankt Peterburgu našel za večino že pozabljene narodne noše in nekatere druge predmete iz življenja Ziljanov, ki jih je Matija Majar leta 1867 nesel na prvo slovansko etnografsko razstavo v Moskvi. Po razstavi se je za njimi izgubila sled.

»V 19. stoletju je bilo ob Matiji Majarju (rodil se je 7. februarja 1809 v družini krojača v Vitenčah pri Goričah v Ziljski dolini – op. p.) kar nekaj pomembnih osebnosti doma na Zilji. Nekoliko starejši Urban Jarnik je oral ledino na literarnem področju in je bil prvi koroški izobraženec, ki se je načrtno ukvarjal z literaturo. Jarnik je s pomočjo Jerneja Kopitarja pisal celo v osrednji dunajski časopis. Njegov članek o Zilji in Ziljanih so kasneje objavili še drugi časopisi. Zilja je bila neke vrste pojem zaradi socialnega ozadja,« je prepričan dr. Teodor Domej. »Ziljani so bili od vseh koroških Slovencev najbolj odprti v svet. Kot furmani so prevažali blago preko tedanjih državnih in deželnih meja. Morali so veliko znati. Morda so bili ob protestantih iz Prekmurja med najbolj pismenimi Slovenci. Po podatkih iz arhivov koroške šolske zgodovine je bilo v začetku 19. stoletja v Ziljski dolini več šol kot na vsem Kranjskem. Skoraj vsaka fara je imela zametek šole, v kateri so se ljudje učili brati in pisati. Matija Majar je zase v spominih zapisal, da se je že v sedmem ali osmem letu naučil brati in pisati in je že lahko bral Japljevo Sveto pismo. Po končani celovški gimnaziji in liceju v Gradcu, kjer je spoznal Stanka Vraza, je bil sprejet na študij bogoslovja v Celovcu. Celovško bogoslovje je bilo takrat nekaj posebnega, saj je bilo skupna izobraževalna ustanova za duhovnike lavantinske in krške škofije in so se v njem srečevali bogoslovci iz vseh delov slovenskega ozemlja. Za dušni blagor študentov je skrbel takratni spiritual in kasnejši škof Anton Slomšek, ki ni bil samo učitelj, ampak tudi narodni buditelj. Sam je veliko pisal in k pisanju ter prevajanju vzpodbujal tudi študente. V zgodovinskih virih je mogoče prebrati, da je bil Matija Majar najboljši Slomškov učenec.« Po Domejevem mnenju je na miselno zorenje mladega Majarja vplivala tudi francoska revolucija, ki je bila mejnik v nacionalnih gibanjih in za nekatere tudi začetek nastajanja modernih držav. Ilirsko gibanje in sodelovanje s Stankom Vrazom in Ljudevitom Gajem ga je navdušilo za vseslovansko idejo, ki je bilo takrat še posebej živo na Slovaškem in Češkem. Dr. Teodor Domej domneva, da je Matija Majar morda prav zaradi najmočnejšega slovanskega narodnega političnega gibanja na Češkem izbral za svoje zadnje bivališče Prago, kjer je umrl 31. julija leta 1892.

Kaznovan zaradi ideje o Zedinjeni Sloveniji

Torej ni bilo naključje, da se je Matija Majar Ziljski marca leta 1848 tako odločno in izvirno odzval na dunajsko revolucijo in napisal temeljni slovenski politični program za Zedinjeno Slovenijo, se je glasilo Nagličevo vprašanje dr. Domeju.

»Majarjevo ravnanje marca leta 1848 je posledica idej ilirizma, posebej na Hrvaškem, in dogodkov na Češkem, s katero je bila slovenska politika v 19. stoletju zelo povezana. Ko je 17. marca v Celovcu, kjer je bil stolni kaplan, zvedel, da se na Dunaju nekaj dogaja, je napisal znameniti članek Kaj Slovenci terjamo? Zapisal je, da Slovenci zahtevamo le tisto, kar je samoumevno za Nemce in Italijane. Slovenščina mora postati prvi jezik v šolah in uradih, slovenske dežele pa naj se združijo v skupno državo Slovenijo, ki bo imela svoj deželni zbor in ne bo imela nič skupnega z nemško zvezo. Matija Majar je šel v svojih prizadevanjih za Zedinjeno Slovenijo še korak naprej. O ideji Zedinjene Slovenije ni pisal le v časopisih, ampak je zanjo na Koroškem zbiral tudi podpise. Nekaj podpisanih pol s temi zahtevami, naslovljenih na cesarsko kraljevo veličanstvo na Dunaju, je v dunajskem arhivu našel zgodovinar Stane Granda. Zaradi teh dejanj je bil Matija Majar Ziljski iz celovške škofije premeščen na Višarje v Kanalski dolini. Te kraje je Majar dobro poznal, saj je bil v fari Žabnice pod Višarjami kaplan. Tu je leta 1843 napisal pogumno zahtevo po uvedbi slovenščine kot učnega jezika v koroške šole. Čeprav Matija Majar Ziljski v svojih zahtevah ni kazal strahu in je bil v svojem izražanju oster, je doživljal neuspehe. To ga je spremljalo in težilo vse življenje. Neuspešno si je prizadeval za skupni vseslovanski knjižni jezik ali vsaj za skupni jezik Slovencev in Hrvatov. Zgodovina in razvoj sta šla svojo pot. Zato je zame Matija Majar Ziljski Don Kihot slovenske politične in kulturne zgodovine,«je odgovoril dr. Teodor Domej.

Z narodnimi nošami v Moskvo

Matija Majar Ziljski se je v slovensko zgodovino zapisal še zaradi enega dejanja. Leta 1867, ko je bil župnik v Gorjah v Ziljski dolini, je brez škofovega dovoljenja odšel na prvo slovansko etnografsko razstavo v Moskvo. S seboj je odnesel šest ziljskih narodnih noš in nekatere, za ziljsko dolino značilne predmete. Po moskovski razstavi se je za ljudskim blagom iz Ziljske doline zgubila vsaka sled.

»Razstava v Moskvi in Majarjevo potovanje nanjo ni bilo brez razloga. Slovanom se v dunajskem cesarstvu niso obetali dobri časi in je bila razstava tudi priložnost za srečanje slovanskih politikov, Matija Majar pa je bil sploh navezan na Rusijo, saj je upal, da se bo kdaj preselil tja in predaval na kateri od tamkajšnjih univerz, na primer v Odesi. Ta želja se mu ni uresničila. Na moskovsko razstavo je dejansko potoval na črno. Ker ni imel kaplana, se je z duhovnikom iz sosednje fare dogovoril za najnujnejša opravila. S potjo v Rusijo je veliko tvegal. Še danes je potovanje z vlakom zahtevno. Kako naporno je moralo biti šele takrat! Ko ga je po vrnitvi iz Moskve škofija poklicala na zagovor, je v odgovoru kar predrzno in tudi naivno pojasnil, da ni vedel, kako daleč je Moskva. Ali si je Majar veliko upal ali pa je imel velik smisel za humor! Njegova fotografija je med slikami udeležencev razstave v Moskvi. Mislim, da je to ena od njegovih najstarejših fotografij. Kasnejša in bolj znana je bila posneta v času, ko je bil že starejši in bolehen,« je o Majarjevi znameniti poti v Moskvo povedal dr. Teodor Domej.

Presenečenje v Sankt Peterburgu

Dr. Teodorju Domeju narodne noše in drugi etnografski predmeti, ki jih je Matija Majar Ziljski leta 1867 odnesel v Moskvo, niso dali miru. S prijateljem in sodelavcem na celovški univerzi, zgodovinarjem in raziskovalcem Majarjevega življenja Andrejem Moritschem sta bila prepričana, da morajo izgubljeni predmeti nekje biti.

»Avgusta leta 2001 sem bil na tečaju ruščine v Sankt Peterburgu. Potrkal sem na vrata ravnateljice te velike ustanove in jo vprašal na nošah in drugih predmetih iz Zilje. Kot iz topa je potrdila, da so iskane stvari pri njih. Leto pred tem so namreč ponovno dokumentirali slovansko razstavo v Moskvi leta 1867 in fotografije noš in drugih predmetov, ki jih je Majar prinesel v Moskvo, objavili v posebni publikaciji. Ker je bil to čas dopustov, mi za ogled predmetov niso mogli dati dovoljenja. Leta 2002 so mi omogočili ogled zbirke, ki je lepo shranjena, vendar jo že načenja zob časa. Vodstvo muzeja mi je prijazno omogočilo, da smo primerke fotografirali in jih s tem znova vrnili med kulturno dediščino slovenskega naroda,« je svoje uspešno iskanje izgubljenega ziljskega zaklada opisal dr. Teodor Domej.

Zadnja pot v Prago

Matija Majar Ziljski je okrog leta 1870 zapustil župnijo v Gorjah in postal župnik na Križni gori pri Celovcu.

»Neverjetno je, da se je s skromnimi dohodki uspel preživljati in še izdajati časopis Slavjan. Zanesljivo se mu ni dobro godilo. Tudi telesno je pešal. O njegovih velikih težavah z vidom pričajo njegovi spisi, najdeni v celovškem arhivu. Leta 1883 se je preselil v Prago, ki je bila zanj zlato, slovansko mesto. Na Koroškem in v Pragi je bil vedno bolj osamljen in pozabljen. Za njegovo praško zapuščino se je zgubila sled, zato je težko sklepati, kaj se je z njim dogajalo zadnja leta. Umrl je 31. julija leta 1892,« je o zadnjih letih Majarjevega življenja povedal dr. Teodor Domej.

Pokopali so ga na olšanskem pokopališču. Po zaslugi slovenskega veleposlaništva v Pragi so našli in uredili njegov grob in ga leta 2002, ko je bil v Pragi simpozij o Ziljskem, blagoslovili.