Blestita med veterani

Boža Torkar z Bohinjske Bele je s svetovnega veteranskega prvenstva v alpskem smučanju v Piancavallu prinesla kar tri odličja, Peter Slatnar iz Cerkelj pa je vse vrstnike ugnal na svetovnem veteranskem prvenstvu v smučarskih skokih v Ruhpoldingu.

Bohinjska Bela, Cerklje – Gorenjci smo se kot smučarski narod že marsikdaj izkazali, vendar je največja pozornost namenjena mladim, ki tekmujejo na največjih smučarskih tekmovanjih. Toda Gorenjci smo znani tudi po trmi, zato ni čudno, da velike uspehe dosegajo tudi naši športniki veterani, med njimi pa sta tudi Boža Torkar in Peter Slatnar.

Šport ji ogromno pomeni

»Že pri sedmih letih sem hodila na Stražo, kjer smo otroci na snegu zganjali vse vrste norčije. Takrat je bil na Bledu že smučarski klub, vendar so tekmovali le fantje. Nekoč pa so tudi mene vprašali, ali bi šla z njimi na tekmo. Tako sem tekmovala do 18. leta, moj največji uspeh pa je bilo tretje mesto na državnem prvenstvu v smuku med mladinkami. Nato pa sem se morala odločati med službo in smučanjem in ni mi kazalo drugega kot služba,« se svojih smučarskih začetkov spominja Boža Torkar, danes poslovodkinja v trgovini na Bledu, ki pa – kljub službi in dvema otrokoma – na smučanje in šport ni nikoli pozabila. »Skoraj trideset let sem rekreativno igrala odbojko, igrala sem hokej na ledu, bila sem celo kapetanka blejskih hokejistk. Seveda pa je prvo smučanje, saj sem se začela udeleževati najprej domačih in nato, pred dobrimi desetimi leti, še veteranskih tekmovanj v tujini. Vsako leto sem osvojila kakšno kolajno, lani pa sem v Avstriji prvič postala tudi svetovna prvakinja,« pravi Boža, ki je vse konkurentke ugnala v veleslalomu, poleg tega pa je bila tudi druga v superveleslalomu. S tem je dosegla enega največjih, če ne kar največji uspeh našega veteranskega smučanja in hkrati dobila elan za nove tekme. Letos je marca v italijanskem Piancavallu v hudi konkurenci smučark v kategoriji 50 do 54 let osvojila kar tri bronasta odličja!

Želi si skočiti v Planici

»Ko sem bil »mulc«, je bilo v Cerkljah popularno, da smo šli vsi fantje trenirat smučarske skoke k Triglavu. Nekateri od njih so prišli celo do tekem svetovnega pokala, večina pa nas je končala pri osemnajstih, ko je bilo treba v vojsko. Meni je do kategorije mladincev šlo odlično, kasneje pa posebnih rezultatov ni več bilo in po prihodu iz vojske sem se odločil, da preneham. Nisem pa zaključil le s skakanjem, tudi smučal nisem več,« pravi Peter Slatnar, ki se je po več kot dvajsetih letih na skakalne smuči spet postavil ob domačem svetovnem veteranskem prvenstvu februarja 2006 v Kranju. »Prijatelji so me prišli vprašati ali bi kot podjetnik kaj prispeval k organizaciji tekmovanja. Takrat sem prvič pomislil, da bi tudi sam spet skakal. Te misli pa so bile kar malo revolucionarne, saj sem imel tumor na hrbtenici in pri operaciji leta 2001 so mi odstrani dve vretenci. Takrat so mi zdravniki odsvetovali težje fizično delo, predvsem padce. Toda, ker sem se zadnja leta zelo veliko vozil s kolesom, hodil peš na Krvavec, sem se odločil, da poskusim. Najprej sem nastopil v Kranju, nato v Hinterzartnu in letos v Ruhpoldingu, kjer sem postal svetovni prvak na 45-metrski skakalnici,« pravi Peter, ki priznava, da brez kondicije in treninga ne bi šlo. »Občutki iz mladosti so ostali, čeprav se ne moremo primerjati z aktivnimi skakalci. Letos sem opravil okoli 60 skokov na skakalnici v Kranju in Žireh. Želim si, da bi spet skočil v Planici,« še dodaja Peter Slatnar.