Mestna hiša

Aravkariji pravijo živi fosil

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (22)

Glavna ulica Mitre, kjer se vrstijo trgovine, lokali in hoteli, se konča z zanimivim trgom Centre Civico. Zgrajen je v značilnem bariloškem slogu - v kombinaciji klesanega grobega kamna in lesa. Takšna je seveda tudi mestna hiša. Pred njo v parku vihra argentinska zastava, njen podstavek je počečkan, podobno tudi vojaški top. Napisov ne razumem, toda že način, kako so izpisani, mi pove, da vsebujejo protest. Bariloche imajo protestnike, kdo je nezadovoljen?

Revščine na mestnih ulicah nisem opazila. Če imaš svoje podjetje, kar gre, če ga nimaš, je precej težje, pravi Peter Dreizibner. Povprečna plača znaša 400 evrov, pokojnina 150 evrov. Za stara leta je potrebno varčevati, saj država upokojencem ne pomaga. Najtežje je tistim, ki ostanejo sami, pomagati jim morajo otroci. Mladi gredo od doma, ko se (vse kasneje) poročijo, najprej gredo v najeto stanovanje, nato zgradijo hišo, pri tem jim pomagajo starši. Življenje je torej precej podobno našemu, svet se pač vse bolj globalizira. Le da se o krizi nič kaj radi ne pogovarjajo. Niso namreč še pozabili argentinske krize na prelomu tisočletja, ko je inflacija podivjala in niso mogli dvigniti prihrankov v bankah.

Bariloche so tudi brez turistov multikulturno mesto. V mestu nimajo svoje organizacije samo naši rojaki, temveč je kar petnajst močnih skupnosti: avstrijska, nemška, madžarska, italijanska, norveška, danska, itd. Ljudje so navajeni na razlike in se v mestu, ki je staro šele sto let, dobro počutijo. Turizem jim v zadnjih letih prinaša zaslužek, zato ni tako velikih socialnih problemov kot v prestolnici Buenos Aires.

Kdo torej piše proteste pred mestno hišo? Indijanci, je na kratko odgovoril Peter. O Indijancih v Argentini nič kaj radi ne govorijo, podobno tudi naši rojaki z mešanimi občutki govorijo o Ivanu Benigarju, slovenskem popotniku, raziskovalcu, jezikoslovcu, etnologu in antropologu, ki je bil leta 1883 rojen v Zagrebu, leta 1950 je umrl v argentinskem mestu Alumine. Dolgo je živel med pampskimi Indijanci, se poročil z dvema Indijankama iz plemena Mapuči in imel 17 otrok. Med Mapuči je raziskoval njihov jezik in kulturo, se boril za njihove pravice in napisal dve knjigi; v prvi je opisal njihovo življenje, v drugi razlaščanje Indijancev in malih kmetov. S pomočjo indijanskega jezika in kulture je proučeval zgodovino človekovega mišljenja. Benigar je priznan svetovni etnolog in antropolog, pri nas je skoraj neznan. Naši rojaki so mi povedali, da mu pravijo kralj Patagonije.

Tudi na območju mesta Bariloche imajo Mapuči svoje območje, med bariloškimi jezeri in gozdovi, v katerih so zelo stara drevesa, zato so zaščitena kot nacionalni park. Indijanci so se za turizem dokaj dobro organizirali, saj so za kampiranje in piknike uredili kurišča, pripravili zemljevide, pobirajo vstopnino. Najbolj zanimivo drevo je vsekakor aravkarija, zanj je značilno, da se v milijonih let ni spremenilo, zato mu pravijo živi fosil iz triasa. Aravkarija je iglavec, z lepo raščenimi vejami in gostimi, temnimi iglicami. Pri naših iglavcih so nove veje šibke, pri aravkariji so zelo močne, prava debla, zato jih ni moč kar tako odlomiti. Aravkarije dobro prenašajo mraz, zelo odporne so na ogenj, kar pojasnjujejo s številnimi izbruhi vulkanov v preteklosti.

Za Mapuče je aravkarija božansko drevo, zato se ga niso dotikali, kar se je prenašalo iz roda v rod. Pripovedka pravi, da je prišla velika suša, primanjkovalo je tako vode kot hrane. Ničesar več niso našli in se razočarani posedli pod aravkarijo, polno semen, ki pa se jih niso smeli dotakniti. Tedaj se je pojavil starček in jim dejal, da lahko vzamejo semena drevesa, pod katerim sedijo. Tako so si rešili življenje. V pripovedki pa je ostalo, da jih je obiskal duh gozdov in da je njihovo življenje sedaj v rokah aravkarije. Poimenovali so se Aravkarci, božansko drevo pa so še bolj spoštovali.

V parku pred mestno hišo v Barilochah rastejo aravkarije, ki prav tako kot protestni napisi opominjajo, naj ne pozabimo staroselske kulture. Še donedavna je prevladovalo prepričanje, da je izumrla, sedaj pa se zdi, da se dogaja prav nasprotno.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / petek, 23. junij 2017 / 12:23

Talenti so družbena odgovornost

Za razvoj potrebujemo talente, ki pa jih moramo znati vzgajati, je bila temeljna misel direktorjev najhitreje rastočih gorenjskih podjetij.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / ponedeljek, 23. junij 2008 / 07:00

Sedmica: Dokončna rešitev

Tako kot v primeru stavkajočih zdravnikov si niti v primeru stavkajočih sodnikov ne drznem komentirati njihove temeljne zahteve.

GG Plus / ponedeljek, 23. junij 2008 / 07:00

Obrazi Tarasa Kermaunerja

Umrl je Taras Kermauner (1930-2008), prvak slovenske duhovnosti druge polovice 20. stoletja. Ljubljančan, ki je v letih 1973-79 živel in ustvarjal v Drulovki pri Kranju. Njegovo knjigo Navzkrižna sreč...

Zanimivosti / ponedeljek, 23. junij 2008 / 07:00

Deseti piknik v domu

Bistrica pri Tržiču - Druga junijska sobota je v Domu Petra Uzarja Tržič rezervirana za družabni dogodek. Letos so organizirali že deseti piknik za stanovalce doma, njihove svojc...

Zanimivosti / ponedeljek, 23. junij 2008 / 07:00

Torta za tovorno žičnico

Križe - Tretjo junijsko nedeljo so na Kriški gori pripravili šesto srečanje kriških planincev. Lani so se veselili nove električne napeljave v koči, letos pa so se veselili ob ob...

Zanimivosti / ponedeljek, 23. junij 2008 / 07:00

Vsa leta so bili odlični

Preddvor - V Osnovni šoli Matije Valjavca v Preddvoru je bilo vsa leta šolanja odličnih trinajst učencev. V 9.a, ki mu je bila razredničarka Jeli Cuderman, so bili to Matej Ar...