Jože in Planica slavita skupaj

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: Slovenija / / 06:00

Svetovni rekorder v poletih na smučeh Jože Šlibar je marca praznoval 75 let. Pred toliko leti je bila prva tekma v Planici, kjer je Jože kar tri desetletja sodeloval pri pripravi tekem.

Ljubljana – Na domačiji pri S'narju v Kovorju, kjer je bila kmetija in gostilna, sta imela Jože in Stanka Šlibar štiri sinove in štiri hčerke. Prvi je bil Jože, ki se je rodil 18. marca 1934. Teden dni po njegovem rojstvu so v Planici gostili najboljše skakalce sveta na prvi tekmi. Takrat ni nihče niti pomislil, da se bo član te družine zapisal v zgodovino skakalnega športa kot svetovni rekorder.

»Otroci v Kovorju smo se pozimi radi sankali in se spuščali na dogah iz sodov. Prve smuči sem sam zakrivil v kotlu za svinje. Nato sem s prihranki kupil prave pri kolarju v Pristavi. Ko nas je leta 1948 v nižji gimnaziji v Tržiču obiskal Janez Polda, me je navdušil za skoke. Niti to ni pomagalo, da so mi doma prve smuči zažgali, kupljene pa skrivali. Med šolanjem v Kranju sta me Matija Franko in Lojze Gorjanc spoznala s skakalnico na Ilovki, kjer sem dobil prve osnove. Leta 1953 sem odšel v ljubljansko gimnazijo. Včlanil sem se v skakalni klub Enotnost. Tam so zmajevali z glavo, kako naj naučijo skakati tako starega fanta. Vztrajal sem in napredoval. Po petih letih sem se uvrstil v državno B ekipo, leto pozneje pa v prvo ekipo. Na tekmi v Avstriji sem prvič preskočil sto metrov. Leta 1960 je tretje mesto v Garmischu zadoščalo za odhod na olimpiado v Ameriko, vendar nas Beograd ni prijavil. Leta 1961 sem med pripravami v Planici padel in si zvil nogo. Skrival sem bolečine in odšel na tekmo v Oberstdorf. Maser Willi Svoboda mi je pomagal, da sem se že med treningom s 131 metri približal osem metrov daljšemu rekordu. Na tekmi 24. februarja sem dobro ujel drugi skok, letel čez črte iz smrekovih vejic in pristal v telemarku. Čez pol ure so objavili, da sem s 141 metri dosegel svetovni rekord,« se spominja Jože Šlibar največjega dosežka slovenskih smučarskih skakalcev.

Nikoli ne bo pozabil, koliko ljudi ga je pričakalo na železniških postajah na Jesenicah, v Kranju in Ljubljani. Prisrčna sprejema je doživel v Tržiču in Kovorju. Športna zveza in Izvršni svet Slovenije sta mu dala avto, popularnega spačka. Posebej ponosen je bil, da mu je po rekordu poslal čestitko predsednik Tito, ki mu je na sprejemu v Beogradu izročil zlato uro. A brez razočaranj ni šlo.

»Maja 1961 sem se cerkveno poročil. Menda je bilo to krivo, da nisem dobil Bloudkove nagrade. Leta 1984 sem šel na olimpiado v Sarajevo. Za odskočno mizo sem skrbel le na treningu, na tekmi pa me je zamenjal Hrvat; kriv je bil spet Beograd. Rad sem delal v tekmovalnem odboru organizacijskega komiteja Planica v letih 1969–1999. Slednjega leta je izšla knjiga o Planici, pri čemer sem bil organizator. Nato sem prihajal v Planico kot gost, le letos mi je to preprečila bolezen,« je zaupal 75-letni upokojenec, ki živi z družino v Ljubljani.

Jožetovo športno pot je pri 27 letih prekinilo služenje vojaščine. Po vrnitvi domov je diplomiral na Biotehniški fakulteti in se leta 1964 zaposlil kot gozdar v Gozdnem gospodarstvu Kranj. Čez štiri leta je odšel v ljubljanski Slovenijales, kjer je leta 1989 dočakal upokojitev. Z ženo Emilijo, ki je podedovala hišo na Jezerskem, od leta 2002 urejata staro stavbo. Jože rad hodi po hribih in nabira gobe. Tja prihajajo tudi sin Primož z ženo Ksenjo ter vnuka Žiga in Maša. Slednja občudujeta dedova priznanja, le Mašo pa privlači šport. Kadar Jožeta zanese pot na Gorenjsko, rad obišče sorodstvo v okolici Kranja in Kovorju.