Tri, dva, ena ...

Štart! Bo šele 22. aprila tega leta, ampak jaz sem ogret že danes. Če sem ogret jaz, potem ste tudi vi, saj smo eno in isto, kajne? Kolesarji in sami pozitivci, ki se radi družijo in kolesarijo z enako mislečimi.

Preden začnem z motivacijskimi besedami, se moram opravičiti za fijasko besed iz prejšnje številke. Čisto narobe napisano je bilo: »Ko se vodilna kolesarja utrudita, prepustita vodstvo naslednji dvojici ...,« to je še čisto pravilno. To storita tako, da eden od dvojice da znak z glasom »daj izmeno« in takrat se desni umakne na levo in levi na desno, upočasnita tempo in pustita, da ju drugi prehitijo, ko pa sta vzporedno z zadnjim parom, začneta pospeševati in nato zapeljeta v zavetrje ..., vse je v redu in prav, razen tistega, da se desni umakne na levo in levi na desno! Če bi to dejansko naredili, tako kot sem napisal, bi se ta dva zapletla, zverižila in obležala na tleh, za njima pa še vsi drugi. Torej to je bilo narobe napisano! Se opravičujem. Ne spomnim se, ali je temu napačnemu botrovalo pivo preveč ali pač nervoza, ki mi jo povzroča žena vsakič, ko s sesalcem pride pod moji nogi ravno takrat, ko sem v elementu pisanja. «A dvigneš noge, da posesam pod mizo?« Pa saj ve, da zmeraj dvignem nogi, ko je tisti preglasni »snorkelj« v bližini mojih nog, ne vem, čemu vsakič to vprašanje ali ukaz ...

Pravilno je: da se desni umakne na desno in levi na levo! Vse ostalo je tako, kot sem opisal.

Na to napako me je opozoril moj prijatelj iz dirkalnih let, Robert Posavec, nekoč, jaz kot kolesarski junior ali rookie, kot se temu danes popularno reče, sem mu moral pred dirko masirati mišice ... zgolj zaradi tega, ker sem bil mlajši, slabši, šibkejši in ker sem imel spoštovanje do starejših, uspešnejših, vrhunskih dirkačev, se tega nisem branil. Njegova prošnja je bila zame ukaz! Mojo napako je sicer odkril njegov sodelavec, ki je za mnenje najprej povprašal njega in on je potem klical mene, da bi me opozoril, da naj drugič spijem pivo manj ali prej dvignem noge pred sesalcem, ko pišem kolumno oz. kolesarske nasvete ...

Hvala, Robert, in hvala tvojemu sodelavcu, vesel sem, da Gorenjski glas berete tudi v službenem času. Upam, da to delate med malico!?

Vsi člani kolesarske sekcije Gorenjskega glasa ste dobili sledeče obvestilo:

»Pozdravljeni, kolesarji, počasi se bo končalo deževno vreme in bomo privlekli ven kolesa. Sem seveda ne štejeva Djurota in nekaj zagrizenih, ki kolesarijo že od 1. januarja. Zato bo prvo kolesarsko srečanje Glasove ekipe v sredo, 22. aprila, ob 17. uri pred Gorenjskim glasom. S seboj lahko povabiš tudi prijateljice in prijatelje. Predvsem prijateljice se letos močno zanimajo za skupno kolesarjenje. Zato bomo letos uvedli dve skupini. Močnejšo in hitrejšo za tiste bolj zahtevne, in počasnejšo za tiste, ki bi radi uživali tudi v lepem razgledu in se peljali bolj počasi.

Kdor še ni poravnal članarine za društvo, naj pokliče Grega in se bova dogovorila, kako bova to zadevo uredila. Dobili smo tudi lepe modro bele kolesarske čelade MET Estro - poglejte jo na tej spletni strani: www.met-helmets.com. Če bi si kdo rad omislil čelado z logotipom Gorenjskega glasa, naj to sporoči Gregu. Lep pozdrav!«

Tako obvestilo so dobili vsi naši člani. V tej kolumni sem ga objavil zato, da boste vsi tisti, ki vas mika med nas, lažje prebili zid (ne z glavo, ampak z voljo), in se nam pridružili. Zakaj se bomo letos zbirali pred Gorenjskim glasom in ne pred prodajalno koles Aha? Zato, ker je recesija in naša direktorica hoče imeti vse pod kontrolo. Skozi okno svoje pisarne hoče vsako sredo videti nas, užitkarje, ki si krizi navkljub upamo na kolesarjenje. Nisem ji pa povedal, da je njena kontrola njen odvečni problem. Moram ji razložiti, da smo mi, kolesarji, prvi znanilci recesije! Da, prvi! Mar ona misli, da mi raje kolesarimo, kot pa se vozimo z avtomobili? Če ne bi bilo krize, bi mi veselo tankali svoje avte in bohvedi, kdaj bi se spomnili, da lahko kak »goldinar« oz. evro prišparamo s tem, da se na šiht peljemo s kolesom ...