Frajer s čolnom (52)

Ne vem, zakaj ljudje na spletnih portalih ustvarjajo lažne profile, se predstavljajo za nekaj, kar niso.

Verjetno se odgovor skriva v samem internetnem sistemu, saj v svojih spletnih zgodbah lahko posamezniki gradijo gradove ne le na oblakih, ampak kar nad njimi. Medicinski bratje so lahko zdravniki, vratarji na sodiščih sodniki, inštalater je šef podjetja, profilu dodana fotografija na čolnu ali jadrnici pa spletnemu profilu precej zviša število ogledov. V tem primeru se ponavadi hitro izkaže, da gre največkrat za fotografijo prijateljevega čolna – njegov bolj spominja na kanu.

Zadnji takšen 'pomembnež' blizu štiridesetih je v prvem (in zadnjem) telefonskem pogovoru zvenel resno in odločno, že preveč vneto je poudarjal, da si želi normalno dekle, čeprav točne definicije, kaj si pod tem predstavlja, ni vedel, z veseljem pa je dodal, da so danes ženske čudaške, saj bi pri svojih 35-ih rade potovale, pisale knjige in dobro jedle. Ravno, ko mi je razlagal, katero srednjo šolo je zaključil, da je faks naredil v rokih, ampak je sedaj že več kot dvajset let v računalniškem poslu in trenutno pač dela na projektu za eno večjih zavarovalnic, se je v ozadju oglasil nežen ženski glas:

»Oprostite, kaj lahko kar tu parkiram?«

»Kam pa greste gospa?«

»Na zavarovalnico. Škodo moram prijaviti.«

»Aha, ok. Kar tu parkirajte. Ni problema.«

Ker je zvenel v slušalko monotono, sem mu namignila, da mi ne ustreza barva njegovega glasu, kar je fant vzel za napad nanj in nadaljeval pogovor z ostrejšim tonom. Enkrat vmes je omenil, da je prejšnji teden bolj malo spal, ker je veliko delal ponoči in sem pomislila, da je pač utrujen ter na glas to tudi povedala. Sploh ni poslušal, ga ni zanimalo, samo burno je nadaljeval pogovor.

Vprašala sem ga, zakaj se dere v telefon.

»Kaj se? Derem?!? Pa saj nisi normalna. Najprej sem melanholičen, sedaj pa se derem? Energično govorim, ne pa da se derem.«

»Aha. Način komunikacije torej …«

Pa mu spet ni bilo všeč, češ da to ni način komunikacije, sledilo pa je kup puhlih trditev, in trajalo bi še dalj, ko bi pogovora znova ne prekinil ženski glas. Tokrat oster, ukazovalen in nič kaj prijazen.

»A lahko že nehaš klepetati po telefonu in začneš delati? Ljudje kličejo in pravijo, da nihče ne dviguje telefonov.«

In tisti trenutek se je veliki mož spremenil v majhnega fantka. Nežne in tihe 'moram it' so bile njegove zadnje besede v slušalko.

Nasmehnila sem se.

Dela na strašnem projektu za zavarovalnico?

V telefonski centrali ali na recepciji?

My ass, ja, pa projektant …