En mesec sva samo ležala

"Vsi cilji so zamaknjeni, vse je podrejeno krizi in najini zaposlitvi," pravita Pia in Miloš, mlad par iz Kranja. Pred nekaj meseci sta oba ostala brez službe.

Kranj – Ostati brez službe in redne plače je mučno za vsakogar, ko brez službe ostane mlad par, je še huje. Tako se je zgodilo Pii in Milošu (imeni sta na njuno željo spremenjeni, saj se ne želita izpostavljati), mladima Kranjčanoma, ki sta bila zaposlena v eni od kranjskih Isker. »Konec novembra so mi povedali, da je nastopila gospodarska kriza in s tem manj naročil, zato me ne potrebujejo več,« pove Pia, mesec dni kasneje se je enako zgodilo Milošu.

»Po izgubi zaposlitve je bilo še vse v najlepšem redu. Imela sva denar, poleg plače še odpravnino, ni bilo treba delati in še praznični dnevi so bili,« pove Miloš, ki bo le še enkrat prejel 300 evrov nadomestila, prej pa sta skupaj s trdim delom zaslužila slabih tisoč evrov, s čimer sta nekako preživela. »Po novem letu je bilo zabave konec. Streznitev. Ves januar sva se s prijatelji in nekdanjimi sodelavci zgolj menila, da bi se dobili, družili, pokramljali, v resnici pa sva le posedala pred televizijskim sprejemnikom, računalnikom in ležala. Spala do štirih popoldne in životarila. Niti iz postelje se nama ni dalo! Le premišljevala sva o negotovi prihodnosti,« doda Pia.

Na srečo sta podedovala stanovanje, zato jima ni treba plačevati najemnine, kljub temu pa Miloševo nadomestilo plače ne zadošča za normalno življenje. Menita, da je pomoč, ki jo nudi država v kriznih časih, premajhna, tudi obdobje prejemanja nadomestila je zelo kratko – zgolj tri mesece. »Sedaj se že moram znajti po svoje in služiti z delom na črno. Brez tega bi težko preživela,« pove Pia. S pomočjo nasvetov in predlogov zavoda za zaposlovanje sta se vključila v njihove delavnice, odločila sta se, da se znova vpišeta v srednjo šolo. Miloš je izbral gostinstvo, Pia vzgojiteljstvo, premišljuje tudi o nadaljevanju šolanja.

»Druge izbire ni, saj službe ni mogoče dobiti, tako ali tako nimava kaj početi. Tudi če v vmesnem času dobim službo, se šoli ne bom odrekel, ampak delal oboje,« pove Miloš. Gospodarska kriza jima je tako ponudila priložnost za šolanje, Pia si bo morala štiriletno šolanje plačati sama, Milošu bo stroške plačal zavod. »Zavod za zaposlovanje oziroma država bi lahko plačala tudi štiriletno izobraževanje. Ne vem, zakaj se tako trdno oklepajo financiranja zgolj poklicnega izobraževanja,« meni Pia.

Vprašamo ju, kako je izguba službe vplivala na njuno razmerje. »Še vedno nama gre dobro, razumeva se,« pravita, Pia pa nadaljuje: »Seveda pa manj zapravljava, ni več velikih tedenskih nakupov, ni več novih oblek. Preprosto se zadovoljiva z bližino drug drugega.« Na pomoč staršev ne računata, saj sta se želela osamosvojiti in tako bo tudi ostalo. »Veliki načrti, predvsem družina, pa bodo morali počakati. Do kdaj? Vsaj do redne zaposlitve obeh in zaključka šolanja,« pove Pia, Miloš pa: »Tudi potovanj v tem času ne bo, dopust zgolj kak enodnevni izlet na slovensko Obalo.«

Boljših časov prej kot v treh, štirih letih ne pričakujeta. Zanimalo nas je še, zakaj je do gospodarske krize, po njunem mnenju, sploh prišlo? »Vse preveč je bilo življenja na veliki nogi na račun poceni kreditov,« razmišlja Miloš in po razmisleku še doda: »Pohlep velikih je bilo treba ustaviti, posledice pa sedaj čutiva midva.« »Razlogi za krizo me niti ne zanimajo. Boli pa me, da zaradi nje trpimo mladi,« ga je dopolnila Pia.