Potrebujemo protistrup v informacijski družbi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. marec 2009 / 06:00

Mnogoštevilno občinstvo je v galeriji Krvina v Gorenji vasi z zanimanjem prisluhnilo klepetu z akademikom prof. dr. Zdravkom Mlinarjem, utemeljiteljem slovenske sociologije, kakor je svojega žirovskega rojaka predstavil voditelj Glasove preje Miha Naglič.

Tema pogovora Kako (pre)živeti v globalno informacijski dobi je danes aktualna tako za veliki svet kot za dolino, za katero je včasih veljalo, da je »na koncu sveta«, nekje na varnem, kjer ji veliki svet ne more škodovati, sta uvodoma ugotavljala Zdravko Mlinar in Miha Naglič. Prav v Gorenji vasi in njeni okolici, kjer so bili včasih živi obrati Alpine, nato pa so jih zaradi učinkov globalizacije zaprli, se je izkazalo, da slednja seže tudi v majhne kraje. Sicer pa sociolog ocenjuje, da je na globalizacijo treba gledati dvojno, ne le v luči ukinjanja proizvodnje in izgube delovnih mest, ki nam jih v daljnem svetu prevzema cenejša delovna sila, temveč tudi v pozitivnem smislu. Globalizacija prinaša tudi veliko raznovrstnost, nove ideje, inovacije. Dom in svet sta bila včasih ločena svetova, danes pa se prepletata. Po eni strani se zbližujeta in dopolnjujeta v smislu bogatenja lokalnega in globalnega, po drugi pa prihaja do podrejanja in siromašenja. V zvezi s slednjim Mlinar navaja amerikanizacijo in s tem siromašenje evropske kulture.

Generaciji, ki ji pripada tudi Zdravko Mlinar, je bilo dano živeti v edinstvenem zgodovinskem obdobju, v katerem smo od nekdanje tradicionalne kmečke družbe prek industrijske dobe prešli v globalno informacijsko-komunikacijsko družbo. To je vplivalo tudi na njegovo raziskovalno delo. Na Glasovi preji v Gorenji vasi je dejal, da se je ravno v tem kraju začelo njegovo »sociološko rojstvo«, saj je v šestdesetih letih raziskoval, kakšno je razmerje med problemi, ki jih doživljajo lokalni prebivalci, in normativnimi pričakovanji takratne (socialistične) institucionalne družbe. Raziskovalci so prišli do rezultata, da velik del lokalnega prebivalstva zaznava določene probleme v svojem okolju, realna obravnava teh v formalnih institucijah pa je zelo nizka. Razkrivanje realnega stanja, ki je kazalo na razkorak med institucionalno in civilno družbo, kakor bi rekli po današnje, pa takratni oblasti ni bilo vedno pogodu.

Ko sta se sogovornika dotaknila vprašanja, v kolikšni meri se znanost danes ukvarja s prihodnostjo, je Zdravko Mlinar dejal, da preteklosti, ki ji znanost namenja veliko pozornost, ne znamo prav povezati s prihodnostjo. Tudi ko gre za načrtovanje prostora, strokovnjaki (največkrat urbanisti in arhitekti) v večji meri upoštevajo fizične strukture, kot družbene procese. Tako denimo ni upoštevana dinamika sprememb v življenjskem ciklu, kar je Mlinar ilustriral s primerom ljubljanskega naselja Murgle, ki ga je pred tremi desetletji naselila njegova generacija, sedaj pa se struktura prebivalcev stara in so otroška igrišča in peskovniki tam prazni. Ne upoštevajo se niti spremembe, ki jih prinašajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. Zaradi slednjih danes vse več dejavnosti postaja dosegljivih na dom, računalniki, internet, elektronska pošta, vse to nam omogoča delo na domu. Pa ne le na domu, vsepovsod. To ima za posledico praznjenje javnih površin in temu bi morali prilagoditi tudi načrtovanje prostora, meni Mlinar. Ob tem se odpira tudi problem praznjenja starih mestnih jeder, ki ga pri nas strokovnjaki še niso uspeli rešiti.

Nova informacijsko-komunikacijska tehnologija nas po eni strani osvobaja materialnega sveta, ugotavlja gost Glasove preje, po drugi pa nas »kaznuje« z negibnostjo, manj je naravnega življenja in kaže se potreba po »protistrupu«. Je rešitev gradnja stadionov, kjer se bodo ljudje sproščali kot pasivni gledalci in opazovalci, ali pa nemara potrebujejo drugačne vrste sprostitve? Informacijsko-komunikacijska tehnologija prinaša v naše življenje velike spremembe, premalo pa so raziskane posledice, kako se z njimi spreminja naš način življenja. Precej pozornosti sta sobesednika namenila možnosti, ki jo ta tehnologija ponuja za delo na domu. Rutinski in ročni posli se danes vse bolj avtomatizirajo, ne le v proizvodnji, tudi pri storitvah. Tako denimo ni več toliko potreb po bančnih prostorih, kamor bi hodili po denar, saj ga lahko dvigamo na avtomatih, zato pa stopa v ospredje individualno svetovanje ljudem. Marsikaj lahko uredimo prek spleta. To navaja k razmišljanju, kaj danes sploh še terja skupno sobivanje in fizično prisotnost ljudi? Mlinar omenja primer neke knjigarne v Kopru, ki je kljub tem dejstvom našla način, kako pritegniti ljudi. Ne gre le za nakup knjige, pač pa za zgodbo, ki vključuje glasbeni dogodek, likovno razstavo, klepet … Nekaj podobnega smo doživeli tudi ob Glasovi preji v galeriji Krvina: likovno razstavo žirovskega umetnika Pavleta Sedeja, glasbeni nastop Poljanskih orgličarjev, klepet Miha Nagliča z Zdravkom Mlinarjem ob njegovi najnovejši knjigi, druženje ob prigrizku … Treba je torej najti globljo vsebino, ki bo ljudi pripravila do srečevanja in druženja. To pojasnjuje tudi milijone ljudi, ki hodijo v pariški Louvre gledat sliko Mone Lise, čeprav ob današnji tehniki kakovostno reprodukcijo Da Vincijeve umetnine lahko vsak dan vidimo na ekranu domačega računalnika.