Inštrukcije - pomoč ali potuha (2)

Dober inštruktor bo poskrbel za razlago snovi, za dodatne naloge, ki jih otrok opravlja sam, in za preverjanje znanja.

Po potrebi bo stopil do učitelja, ki otroka uči. Tako bo zvedel, zakaj otrok ne zna, ali je boljši pri ustnem ali pisnem preverjanju znanja, pregledal bo kontrolne naloge, da bo ugotovil, kje nastopijo težave pri reševanju. Prav tako naj bi poznal minimalne zahteve pri doseganju določenega znanja in se dogovoril z otrokom, kaj je njegov cilj. Inštruktorjeva naloga pa ni, da bi otroka prosil, naj vadi ali da bi delal namesto njega domače naloge. Prav tako ni njegova naloga, da bi se pogajal z učiteljem za boljšo oceno in za dodatne možnosti preverjanja znanja. To je naloga otrok in mladostnikov. Nekateri otroci mislijo, da s tem, ko njihovi starši plačajo učno pomoč, kupijo tudi človeka. Privoščijo si neprimerno obnašanje, češ saj je plačan za to, da se potrudi z mano. Da se izognemo takšnemu razmišljanju in slabim odnosom, je koristno že na začetku postaviti pravila obnašanja. Ne bi bilo slabo, če se podpiše medsebojna pogodba o načinu dela in plačilu. S pravnega vidika najbrž z njo nimamo kaj pridobiti (če pride do težav), ker običajno ne gre za velike vsote denarja. Vendarle pa s tem pokažemo resnost in odnos do dela. Tako imamo tudi boljši pregled nad urami in doseženim delom. Otroku namreč nič ne koristi, če hodi k inštruktorju in tam zapravlja čas, ker se mu ne ljubi delati. V takšnih primerih je inštruktor tisti, ki opozori starše, da bo potrebno razmišljati o drugih načinih dela. Če inštruktor tega ne stori, so starši na koncu razočarani, kajti rezultata ni, v denarnici pa se poznajo posledice. Pri delu se učimo od boljših. Na Primorskem je priznani fizioterapevt, ki ima na vratih napisano, da tistih, ki zamudijo na obravnavo, ne bo sprejel. Ponekod pa vam računajo obravnave tudi, če vas ni bilo in niste predčasno sporočili ali odpovedali srečanja. Takšno mesto bi si morali postaviti vsi, ki vemo, da dobro delamo. Vrednost si vsak postavi sam.