Komentar: Radodarna socialna država?

Pred časom je po spletu zakrožila kopija bančnega izpiska na Slovenskem vsem znane Elke Strojan. Februarja naj bi namreč z denarnimi socialnimi pomočmi in otroškimi dodatki prejela kar 1221,45 evrov. Dvojno nakazilo (enkrat 103,84 evrov in enkrat 496,86 evrov otroških dodatkov ter enkrat 354,72 evrov in drugič 266,03 evrov denarne socialne pomoči) so mediji pojasnili z dejstvom, da je na svoj račun dobivala tudi denar za družino enega od sinov, ki je bil v zaporu. Spletni dopisovalci ob izpisku niso skoparili s komentarji o romski družini, ki prejema tolikšno pomoč države, medtem ko nekateri v naši državi dobivajo komaj tolikšne plače. Zakaj bi torej želeli delati, če pa bolje živijo od socialnih podpor in otroških dodatkov!

No, nas ob tem ni toliko zanimalo, ali je romska družina upravičena do tolikšne državne podpore, pač pa, ali je mogoče pri nas preživeti zgolj s socialnimi pomočmi in otroškimi dodatki. Kako darežljiva je lahko država, smo preizkusili na teoretičnem primeru, sedemčlanski družini z brezposelnima staršema. Na centru za socialno delo v Kranju so nam prijazno pripravili izračun, iz katerega razberemo, da ta družina, kjer sta oba starša brez dohodkov, lahko dobi največ 709,44 evra denarnih socialnih pomoči, od tega vlagatelj 221,70 evra, druga odrasla oseba 155,19 evra, petero otrok pa vsak po 66,51 evra. Poleg tega družina prejema tudi otroške dodatke. Otroški dodatek se deli na osem dohodkovnih razredov in je določen v odstotku od povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Sloveniji. Naša (teoretična) sedemčlanska družina, ki mesečno prejema 709,44 evra denarne socialne pomoči (prvi razred), je za pet otrok upravičena do otroškega dodatka v znesku: 110,41 (prvi otrok), 121,45 evra (drugi otrok), 132,50 evra (tretji in vsak naslednji otrok). Družina torej skupnoprejema 629,36 evra otroškega dodatka mesečno. Če ostanemo le pri teh dveh virih in odmislimo, da lahko otroci prejmejo tudi državne štipendije, je skupni izračun te (teoretične) družine 1438,80 evra. To je lahko kar lep znesek, ki ga je mogoče povsem legalno in legitimno pridobiti s strani države. Kako pa lahko z njim v resnici preživi (velika) družina, je že druga zgodba. Ob tem bi lahko odprli vrsto vprašanj. Eno od njih je na primer, ali ob takšnih prejemkih ljudje sploh čutijo potrebo, da bi si poiskali delo, zlasti še, če je slabo plačano in s socialnimi transferji dobijo več. Zastavljamo si jih predvsem tisti, ki s prispevki iz svojih plač polnimo proračun, od koder potem država črpa za socialno ogrožene. V tej vlogi smo radi kritični do darežljive socialne države. Ko pa bi se znašli na drugi strani, med brezposelnimi, brez dohodkov in pred dejstvom, da moramo nekako prehraniti družino, bi bilo razmišljanje seveda drugačno.