Inštrukcije - pomoč ali potuha? (1)

Prišel je čas, ko je potrebno malo bolj zagristi tudi v učne probleme, saj so poletne počitnice že skorajda pred vrati. Ker ima vsako dejanje svoje posledice, je tako tudi pri učenju.

Težko je nadoknaditi manjkajočo snov v glavi tako, da jo noter zmečemo v nekaj dneh. Vse preveč otrok se zanaša na to, da lahko pol leta lenarijo, potem pa se naučijo in popravijo vse za nazaj. Tistim, ki to uspeva, je težko dopovedati, da s tem škodujejo sebi. Starši so pogosto nemočni, saj je vsaka beseda o učenju že besedni dvoboj. Tako se mnogi naveličajo in se dogovorijo za inštrukcije. Same po sebi niso inštrukcije nič slabega in so celo dobrodošle takrat, ko starši ne znamo določene snovi razložiti otrokom ali nam zmanjkuje časa, da bi otroku pomagali pri učenju. Vendarle se pojavljajo pomisleki. Mlajši kot je otrok, manj se poslužujmo učne pomoči na takšen način. Nekateri otroci v osnovni šoli raje prespijo dopolnilni pouk, kot da bi tam poiskali pomoč. Poleg tega niso ravno dolge vrste, kadar učitelji vprašajo, ali kdo potrebuje dodatno razlago ali pomoč. Skorajda bi morali učitelji prositi učence, če jim lahko kaj razložijo. V osnovni šoli je bolj priporočljivo večkrat stopiti do učitelja, kot pa plačevati učno pomoč. Seveda pa ne bodimo presenečeni, če bomo izvedeli, da bi otrok več znal, če bi med poukom vsaj malo sodeloval. V takem primeru so inštrukcije že skorajda greh. Zato, ker se otroku ne ljubi delati v šoli, nam ni potrebno dajati denarja. Če hoče, ga lahko da sam iz svoje žepnine. Tako bo vsaj vedel, kam ga je vložil … Otroci v takšnih primerih postanejo zelo iznajdljivi in mimogrede najdejo koga, ki bi jim snov razložil za manj denarja ali celo zastonj. Tako jim žepnina ostane, kakšno prijateljstvo ali simpatija pa se poglobita. V srednji šoli je učna pomoč običajno že bolj specifična in zato je prav, da jo razloži nekdo, ki obvlada snov. Običajno med mladostniki krožijo informacije o dobrih inštruktorjih.